Finost linije te"črte" je vzporedna s človekovo občutljivostjo, zaznavanjem, empatijo, ter se tako kdaj zdi komaj opazna ...
No, ljudje, katerih "jaz" kot fijakarski konj sledi zastavljenim ciljem, nimajo teh težav... ;)
A njihovo življenje in spomini so v primerjavi s čutečimi, za današnji svet "preobčutljivimi" (in nalepko, da spadaš med te, si dandanes sploh ni težko prislužit' ;)) posamezniki, kot sodobna, hladna in motona čakalnica, ki sicer funkcionalno res služi svojemu namenu, a ob mogočnosti katedrale, ki z neskončnimi detajli jemlje dih, lahko ponudi le odmevajočo praznino bivanja, kjer pehanje za " imeti" služi kot zavajajoči kompas ...
Življenje je kot ornament, kjer iz drobnih, na videz vsakdanje nepomembnih odločitev, nastaja unikaten motiv ...In najlepši "vzorčki" ne nastanejo, ko "se rine z glavo skozi zid" , ampak iz sledi odločitev ljudi, ki življenje okušajo, ga vonjajo in se ga občudujoče dotikajo, medtem ko s pozornim pogledom in občutljivim ušesom skušajo ujeti tudi nianse drugega ...
Najlepši motivi se izrišejo, ko v življenju "naprej-za lastnimi cilji", ni več "obvezna smer", ampak, ko je človeku dana moč in modrost, da popusti "prijem" svinčnika lastne zgodbe, ter je pripravljen, navkljub močno željenim ciljem, sprejet', da ne bo "konec sveta", če se zasuče drugače. Še več, da dopušča, da je Nekdo, ki ima mogoče res drugačen scenarij, a z zanesljivo dobrim končnim izidom ...
A najbolj bogata ornamentika ne izključuje solz, ne znoja, ne trpljenja, niti kapljic srčne krvi...
In včasih je peklensko težko razumet' in vztrajat', še bolj pa, med neskončnimi "zakaji" sprejet', da morajo sanje umret'... Četudi zato, da dajo prostor drugim ...
In sem spet na začetku ...
Tanka črta je med "zaupati" in "opeči se";
med "biti opora" in "dušiti";
med "svetovati"in "pametovati";
med "darovati" in "trgovati"...;
tanka črta med "obrazi ljubezni" in "trni, ki popraskajo srce in dušo"...
A eno je gotovo.
Poti, ki bi brez ovinkov vodila k Cilju, ni.
In človek, ki bi, čeprav ljubi, nikoli ne ranil in ne bil ranjen, se še ni rodil.
In se ne bo.
Ker bi ne bil človek.
Rada povem: podobno kot s kruhom, je tudi z našimi čustvi. Brez če, toda ali ampak. Naše misli, razum, čustva in občutki imajo skupni imenovalec. To je naše telo. V njem se vse začne, nadaljuje in konča. Ko se posvetimo telesu, ga začutimo in mu prisluhnemo, se klobčič začne odmotavati ... in ni več pomembno, kaj je bilo in od kod prihaja. Je samo še tu in zdaj ter kaj s tem početi in narediti. Vse, kar je preživelo, preprosto, ima smisel ... čustva pa so nam dana, da nas hranijo, in delujejo po principu, da močneje ko čutimo, pomembnejši je dogodek za nas in verjetno zato tudi bolj uporaben ... ter zapisan v bolj dosegljivem delu možganov - zato, da ga kasneje lažje prikličemo in se ga dlje spominjamo ... dogodki ali osebe, ob katerih nismo čisto nič čutili, skoraj nimajo možnosti, da se jih še kdaj spomnimo ... čustva pa itak naj bi delovala v sozvočju z našim razumom :) in naj bi prispevala k našemu boljšemu delovanju, v odnosih s sabo in z drugimi, s tihim obetom, da se bomo zaradi tega bolje znašli ter poskrbeli zase in še za koga :) prelom se zgodi, ko človek spozna, da je zanj najpomembnejši odnos do sebe ... a razum je nagnjen k temu, da tehta, dvomi in preračunava, v akcijo pa nas porinejo čustva :) ki imajo to moč, da nas premaknejo, razum nas krmili na valovih te moči, da bi čim prej in varno prišli na cilj. Do novega ravnotežja. In tako vedno znova in znova! Hrepenenje išče izpolnitev v ohranjanju pristnosti v odnosih z drugimi - kot zadnja - najtežja stopnja osebne rasti.
OdgovoriIzbrišiUuu, to se pa bere kot cela znanost... ;) Ključ je, vsaj po moje, v pristnosti..ko je "klima" tako varna, da smem jaz biti jaz in ti ti..., da sva preprosto sprejeta v lastni nepopolnosti.
Izbriši