"Taki v'l'ki ne jočejo..."

Ko otrok joče, se najde kdo, ki ga, namesto, da bi ga povprašal po razlogu solz, pokara, da taki veliki, sploh še fantje, ne jočejo ... In otrok se počasi uči skrivati prizadetost, požirati solze... in nositi masko neustrašnega, ki ga nič ne vrže s tira ...
A na samem, vsaj v sebi navznoter, še vedno, tudi kot odrasel, kdaj pa kdaj joče - če "vzgoja" le ni popolnoma uspela...

Ljudje velikokrat siromašimo drug drugega, ko si prikrivamo nianse razpoloženj, občutij, misli in strahov ... In to največkrat zato, ker bi s tem priznali svojo nepopolnost v ranljivosti, pokazali svojo ranjenost, ter tako tvegali, da pade "perfect look", ki ga želimo kazat' navzven.
A notranji glas želi razkriti jaz in njegov pravi obraz ... Ker smo spočeti, rojeni, ustvarjeni za pristnost ...
Nekateri resni, drugi otožni ali zasanjani;
nekateri samotarji in redkobesedneži, drugi družabni "vicmaherji" ali kot razigrane "fedrce";
nekateri kot "buldožerji brez filtra" in drugi kot dišeče vijolice;
nekateri iskreni kot odprte knjige in drugi kot nikoli odkrita skrivnost...
Vsak drugačen in neponovljiv, vsak unikat...
Dokler to smemo biti, dokler drug drugemu to dopustimo,
dokler različnost jemljemo kot darilo in ne kot nekaj, kar drugemu poetiketira s "čuden,  preobčutljiv, otročji..", če ne kdaj celo "čudaški"...

A notranji glas želi razkriti jaz in njegov pravi obraz ...
In išče. Dokler ne najde...
Nekoga, kjer sme biti "jaz", kjer sme jokat' in se utrgano smejat',
kjer sme biti danes kot plašna srnica, a kdaj drugič kot neustrašna Ivana Orleanska,
kjer sme skakat' po lužah in drugič brez razloga objokan obrisat' "smrkelj", varno objet', v ramo nekoga, ki ga nima rad le, ko bi si zaslužil aplavz na rdeči preprogi, ampak tudi, če se zgodi, da kot osamelec čepi na pogorišču lastnih sanj ali skritih pričakovanj drugih...
Išče,  dokler ne najde nekoga, kjer sme biti res, v polnosti, jaz...

Hmm, se da razumet', kaj želim povedat'?
Dovolimo drug drugemu biti,
dovolimo si dihati brez kalupa pričakovanj, brez korzeta "ti bi moral", brez steznika "narobe čutiš, misliš",
dovolimo biti drug drugemu dar, presenečenje in nikoli do konca razkrita skrivnost...