Ko se datum poveže s spomini ...

Mogoče je današnji dan, 22.oktober, ravno pravi, da vam povem eno zgodbo.
Čisto "mojo" zgodbo. No, pravzaprav najino.
Zgodbo o dveh, ki sta neke majske sobote stopila na vlak.
Na isti postaji.
Z isto končno postajo...
Z istim razlogom.
Brez da bi se poznala vsaj na videz, kaj šele po imenu...
Brez, da bi pričakovala, da bo ta dan malce teže pozabljen...

Danes je na koledarju eden tistih, ki je s sveta odšel že v mojem času..., pravzaprav sem se rodila malo pred tem, preden je krakovski nadškof Wojtyla, iz daljne dežele, kot je dejal sam, sedel na Petrov sedež... S svojim dolgim pontifikatom je bil zame pravzaprav edini papež...
Iz otroštva se spomnim njegovih pozdravov mestu in svetu na Božič in na Veliko noč in
njegovega blagega pogleda s slik ...
A najbolj se spomnim tistega 18.maja, saj je moje življenje zaznamoval na poseben način...😌
Ker tisti "nekdo" iz vlaka ni ostal zgolj nekdo.

Moj mož je. 💕
In večkrat se kdo pošali, da je "kriv" papež. 😏
Ok, naj mu bo. 😊
Po večini sem mu itak, še vedno, razen ob izrednih trenutkih 😉, hvaležna. ;)

Kot fant in dekle sva večkrat "sanjala", da bova enkrat v času njegovega pontifikata šla v Rim, pa sva odlagala tako dolgo, da je iz večnega mesta odšel v večnost ...
Odšel, a je hkrati bliže, saj ni več razdalj v kilometrih in častne straže, temveč ga je z otroškim zaupanjem moč "pocukati za rokav" brez najave in povsod ...

Zato sv. Janez Pavel II., prosi za nas!
Če kdaj, potem tvoj: "Ne bojte se..", rabim zdaj.
Če kdaj, potem bi bilo prav, da zdaj, ko počasi in neopazno, vedno bolj, "odhajajo v svet", zaupam v Marijino materinsko roko kot Ti... Totus tuus..
Če kdaj, potem zdaj, ko me je na trenutke "strah", rabim Tvoj:"Korajža velja!"

"Zlati dež"...

Dopoldne mi je pogled večkrat pobegnil skozi okno. Ven. V zlato jesen. In kot zanalašč je prav v tistem trenutku veter, nič kaj nežno, prečesaval bližnji gozd, ter kot v slapovih sipal odpadle liste rumenkasto zlatih odtenkov ...
"Zlati dež", mi je švignilo skozi možgane.
Za povrh pa se je od nekod vzela še prispodoba "zlatega gumba" ... Koliko sanj, koliko pričakovanj in koliko odrekanj za tistih "pet minut slave"... Tak "zlati gumb" mi ni le tuj, temveč mi tudi ni niti malo mamljiv.

Rajši imam drugačne "zlate gumbe". Čeprav se v življenju večkrat izkaže, kot da je pot do tja, pa čeprav jih kdaj že okušaš, strašansko nepredvidljiva. Robata. Preznojena. Tudi solzna kdaj ...
Govorim o "zlatem prahu", ki prši nad ljudmi (pa ti niso nujno možje in žene, še manj iste krvi), ki so drug z drugim pristni. Niti približno popolni, ampak iskreni. In v lastni nepopolnosti ranljivi. Ter kdaj zato kot da prepuščeni "rokam" drugega.
Takim odnosom pravimo prijateljstvo. In ti iz vsakdanjih trenutkov tkejo (po)polne dneve preprostih ljudi. Srečnih kar tako. Brez posebnega razloga. Srečnih zato, ker preprosto so in jim je v lastni koži lepo. Zaradi drugega. In v duši toplo. Od sprejetosti. Ljubljenosti. Varnosti. Ker se nikoli ne čutijo same...

A zgodi se, da se človeku zdi, da je "nekaj" v zraku ...
Nekaj brez imena, nekaj, kar tišči ...
Kot megla, ki zakrije sonce, razglede in drobne sreče, kot je bil današnji šelesteči ples lističev iz česanih bukovih dreves...
Nekaj, ko lahko le "čakaš"..., saj si, navkljub neštetim vprašajem, ki te jezijo in "žrejo",  šibkejši od "meglic"..
Nekaj, ko lahko le preprosto ostajaš...
V čakanju in izročanju.
Do trenutka, ko bo vse to pozabljeno.
Ker boš "spet" čutil blagoslov...
Ker boš spet čutil, da si tam, ko za to, da se razumemo, sploh ni treba veliko besed.

Delam, da (pre)živim ... S piko ali vprašajem?

Ob zgornjem naslovu bi nanizala par misli..., brez zaključkov in zgolj kot "kost", da jih še kdo začne "glodati"... In namensko nočem začenjati debate o izkoriščanju ... Ker verjamem, da tisto, da en krivičen denar, požre deset pravičnih, še vedno drži ...

Preživeti, a životariti...

Delam, da preživim?
Ali pa, samo kdaj ali pa vse življenje, kot da živim samo za to, da delam?
Ter še pomembneje: Lahko to, kar delam, vsaj malo, če že ne v polnosti, tudi živim?

Še vedno imam v spominu mimogrede izrečene besede starejšega gospoda, ko je pripomnil, da je sin, sicer uspešen v tovarni, ki po tem, ko je okušala "dno", spet beleži gospodarsko rast, v službi vesel samo petnajstega. Ko dobi plačo.
Zakaj vztrajati nekje, kjer se ne "vidiš"?
Zakaj nekje "puščati" tretjino prekratkega človeškega življenja, če je edino veselje, ki ga v delovnem mesecu občutiš, iztržek na trr-ju?
Če v delu ni prostora za strast, za osebno rast?
Zato, da preživiš??
Zdi se mi, da je tem primeru "preživiš" predober izraz... Ker ne živiš, ampak, četudi materialno dobro preskrbljen, zagrenjeno životariš ...
In potem svetovati otroku izbiro poklica glede na barvo halje, ki jo bo nosil?
Četudi ga to ne veseli?
Sama si tega ne želim nakopati na vest.
Ob štirih otrocih si, kot mama, želim le, da bi poklic, ki si ga bodo izbrali, opravljali vestno in pošteno, ter z VESELJEM.

Čista vest-najboljši vzglavnik

Kravatar z doktorskim naslovom, naj si bo s tablico antidepresivov v žepu ali skrito kuverto pod mizo, ne bo nikoli "imel" toliko kot pošten delavec, ki mu je čista vest najboljši vzglavnik in, skromna večerja, pa čeprav le na mleku zakuhan zdrob, trenutek, ki ga bo, ob ljubljenih, osrečeval bolj kot koga "a la cart" na lokaciji petičnežev.....

Ko se nič ne izplača...

Po drugi strani pa smo vsakodnevno priča paradoksu, ko na eni strani ni konca "jamranja" nad slabimi časi, na drugi pa da saj se "ne izplača". Ja, da se NIČ ne izplača. Niti saditi krompir, niti "kitati" in beliti sten, kaj šele vstajati za v službo, ki bi "vrgla" le par desetakov več od "borze" ...
In zato, ker se ne splača, mladi iz podeželja bežijo v sodobne čebelnjake, stari pa ostajajo sami na "gruntih"...
In tako z "ribežni glancamo" travico ob hišah, ter jemo solato, ki je v supermarketu poceni (energijo za rast pa jemlje iz "tablete")...
In tako težko prislužene denarce razmetavamo za stvari in usluge, ki bi jih lahko, z malo dobre volje, uredili sami ... In radi tarnamo, čeprav, roko na srce, po večini, živimo bolje od prejšnjih rodov.....

 A še naprej "jamramo"... Ker nas "muči" tako pretvarjanje "valut" (šteje tudi zadovoljstvo, spoznanje, da si naredil nekaj dobrega...), kot tudi, marsikoga, opravilna sposobnost... Sploh, ko za stvari, ki jih ne rabimo, zapravljamo denar, ki ga (še) nimamo...

Biti blagoslov, za druge in zase...

Ko človek nekaj naredi s svojimi rokami, to ceni in je v sebi zadovoljen;
ko človek pobira sadove zemlje in lastnega dela, se nevede uglašuje na hvaležnost.
Ko pa si enkrat hvaležen, ne moreš biti nesrečen. 
In če nisi nesrečen, si sonce. Si blagoslov. Za druge in zase. S takšnim razpoloženjem pa je vsak trenutek tako na polno izživet, da preprosto čutiš da živiš zares. S polnimi pljuči in s smislom.