"Zlati dež"...

Dopoldne mi je pogled večkrat pobegnil skozi okno. Ven. V zlato jesen. In kot zanalašč je prav v tistem trenutku veter, nič kaj nežno, prečesaval bližnji gozd, ter kot v slapovih sipal odpadle liste rumenkasto zlatih odtenkov ...
"Zlati dež", mi je švignilo skozi možgane.
Za povrh pa se je od nekod vzela še prispodoba "zlatega gumba" ... Koliko sanj, koliko pričakovanj in koliko odrekanj za tistih "pet minut slave"... Tak "zlati gumb" mi ni le tuj, temveč mi tudi ni niti malo mamljiv.

Rajši imam drugačne "zlate gumbe". Čeprav se v življenju večkrat izkaže, kot da je pot do tja, pa čeprav jih kdaj že okušaš, strašansko nepredvidljiva. Robata. Preznojena. Tudi solzna kdaj ...
Govorim o "zlatem prahu", ki prši nad ljudmi (pa ti niso nujno možje in žene, še manj iste krvi), ki so drug z drugim pristni. Niti približno popolni, ampak iskreni. In v lastni nepopolnosti ranljivi. Ter kdaj zato kot da prepuščeni "rokam" drugega.
Takim odnosom pravimo prijateljstvo. In ti iz vsakdanjih trenutkov tkejo (po)polne dneve preprostih ljudi. Srečnih kar tako. Brez posebnega razloga. Srečnih zato, ker preprosto so in jim je v lastni koži lepo. Zaradi drugega. In v duši toplo. Od sprejetosti. Ljubljenosti. Varnosti. Ker se nikoli ne čutijo same...

A zgodi se, da se človeku zdi, da je "nekaj" v zraku ...
Nekaj brez imena, nekaj, kar tišči ...
Kot megla, ki zakrije sonce, razglede in drobne sreče, kot je bil današnji šelesteči ples lističev iz česanih bukovih dreves...
Nekaj, ko lahko le "čakaš"..., saj si, navkljub neštetim vprašajem, ki te jezijo in "žrejo",  šibkejši od "meglic"..
Nekaj, ko lahko le preprosto ostajaš...
V čakanju in izročanju.
Do trenutka, ko bo vse to pozabljeno.
Ker boš "spet" čutil blagoslov...
Ker boš spet čutil, da si tam, ko za to, da se razumemo, sploh ni treba veliko besed.