Delam, da (pre)živim ... S piko ali vprašajem?

Ob zgornjem naslovu bi nanizala par misli..., brez zaključkov in zgolj kot "kost", da jih še kdo začne "glodati"... In namensko nočem začenjati debate o izkoriščanju ... Ker verjamem, da tisto, da en krivičen denar, požre deset pravičnih, še vedno drži ...

Preživeti, a životariti...

Delam, da preživim?
Ali pa, samo kdaj ali pa vse življenje, kot da živim samo za to, da delam?
Ter še pomembneje: Lahko to, kar delam, vsaj malo, če že ne v polnosti, tudi živim?

Še vedno imam v spominu mimogrede izrečene besede starejšega gospoda, ko je pripomnil, da je sin, sicer uspešen v tovarni, ki po tem, ko je okušala "dno", spet beleži gospodarsko rast, v službi vesel samo petnajstega. Ko dobi plačo.
Zakaj vztrajati nekje, kjer se ne "vidiš"?
Zakaj nekje "puščati" tretjino prekratkega človeškega življenja, če je edino veselje, ki ga v delovnem mesecu občutiš, iztržek na trr-ju?
Če v delu ni prostora za strast, za osebno rast?
Zato, da preživiš??
Zdi se mi, da je tem primeru "preživiš" predober izraz... Ker ne živiš, ampak, četudi materialno dobro preskrbljen, zagrenjeno životariš ...
In potem svetovati otroku izbiro poklica glede na barvo halje, ki jo bo nosil?
Četudi ga to ne veseli?
Sama si tega ne želim nakopati na vest.
Ob štirih otrocih si, kot mama, želim le, da bi poklic, ki si ga bodo izbrali, opravljali vestno in pošteno, ter z VESELJEM.

Čista vest-najboljši vzglavnik

Kravatar z doktorskim naslovom, naj si bo s tablico antidepresivov v žepu ali skrito kuverto pod mizo, ne bo nikoli "imel" toliko kot pošten delavec, ki mu je čista vest najboljši vzglavnik in, skromna večerja, pa čeprav le na mleku zakuhan zdrob, trenutek, ki ga bo, ob ljubljenih, osrečeval bolj kot koga "a la cart" na lokaciji petičnežev.....

Ko se nič ne izplača...

Po drugi strani pa smo vsakodnevno priča paradoksu, ko na eni strani ni konca "jamranja" nad slabimi časi, na drugi pa da saj se "ne izplača". Ja, da se NIČ ne izplača. Niti saditi krompir, niti "kitati" in beliti sten, kaj šele vstajati za v službo, ki bi "vrgla" le par desetakov več od "borze" ...
In zato, ker se ne splača, mladi iz podeželja bežijo v sodobne čebelnjake, stari pa ostajajo sami na "gruntih"...
In tako z "ribežni glancamo" travico ob hišah, ter jemo solato, ki je v supermarketu poceni (energijo za rast pa jemlje iz "tablete")...
In tako težko prislužene denarce razmetavamo za stvari in usluge, ki bi jih lahko, z malo dobre volje, uredili sami ... In radi tarnamo, čeprav, roko na srce, po večini, živimo bolje od prejšnjih rodov.....

 A še naprej "jamramo"... Ker nas "muči" tako pretvarjanje "valut" (šteje tudi zadovoljstvo, spoznanje, da si naredil nekaj dobrega...), kot tudi, marsikoga, opravilna sposobnost... Sploh, ko za stvari, ki jih ne rabimo, zapravljamo denar, ki ga (še) nimamo...

Biti blagoslov, za druge in zase...

Ko človek nekaj naredi s svojimi rokami, to ceni in je v sebi zadovoljen;
ko človek pobira sadove zemlje in lastnega dela, se nevede uglašuje na hvaležnost.
Ko pa si enkrat hvaležen, ne moreš biti nesrečen. 
In če nisi nesrečen, si sonce. Si blagoslov. Za druge in zase. S takšnim razpoloženjem pa je vsak trenutek tako na polno izživet, da preprosto čutiš da živiš zares. S polnimi pljuči in s smislom.