Čisto "mojo" zgodbo. No, pravzaprav najino.
Zgodbo o dveh, ki sta neke majske sobote stopila na vlak.
Na isti postaji.
Z isto končno postajo...
Z istim razlogom.
Brez da bi se poznala vsaj na videz, kaj šele po imenu...
Brez, da bi pričakovala, da bo ta dan malce teže pozabljen...
Danes je na koledarju eden tistih, ki je s sveta odšel že v mojem času..., pravzaprav sem se rodila malo pred tem, preden je krakovski nadškof Wojtyla, iz daljne dežele, kot je dejal sam, sedel na Petrov sedež... S svojim dolgim pontifikatom je bil zame pravzaprav edini papež...
Iz otroštva se spomnim njegovih pozdravov mestu in svetu na Božič in na Veliko noč innjegovega blagega pogleda s slik ...
A najbolj se spomnim tistega 18.maja, saj je moje življenje zaznamoval na poseben način...😌
Ker tisti "nekdo" iz vlaka ni ostal zgolj nekdo.
Moj mož je. 💕
In večkrat se kdo pošali, da je "kriv" papež. 😏
Ok, naj mu bo. 😊
Po večini sem mu itak, še vedno, razen ob izrednih trenutkih 😉, hvaležna. ;)
Kot fant in dekle sva večkrat "sanjala", da bova enkrat v času njegovega pontifikata šla v Rim, pa sva odlagala tako dolgo, da je iz večnega mesta odšel v večnost ...
Odšel, a je hkrati bliže, saj ni več razdalj v kilometrih in častne straže, temveč ga je z otroškim zaupanjem moč "pocukati za rokav" brez najave in povsod ...
Zato sv. Janez Pavel II., prosi za nas!
Če kdaj, potem tvoj: "Ne bojte se..", rabim zdaj.
Če kdaj, potem bi bilo prav, da zdaj, ko počasi in neopazno, vedno bolj, "odhajajo v svet", zaupam v Marijino materinsko roko kot Ti... Totus tuus..
Če kdaj, potem zdaj, ko me je na trenutke "strah", rabim Tvoj:"Korajža velja!"
... ko se datum poveže s spominom človek spozna tudi to, da ima vsako čustvo izvor v globini vzgiba, v izviru žive vode - ki človeka umije s silami prerojenja - in dvigne njegov korak naprej ...
OdgovoriIzbrišiNaj v tvoj dom občutkov in doživetij, vsak dan znova, prihaja Njegov blagoslov.
Vse, kar je rojeno, je rojeno zato, da daje življenje :)