Čas bo, da "odraste" mama...

V življenju nas je pogosto strah. Velikokrat česa abstraktnega; česa, kar prestajajo drugi; nečesa, kar še ni, a bo prišlo... Ali pa tudi ne, če bomo "srečkoti".
A danes nočem o teh zadnjih mišljenih rečeh, o "če-jih", ki se jih bojimo, in bi se velikokrat začeli med belimi haljami...

Danes bi o "če-jih", ki zagotovo pridejo. Sicer v unikatni različici in z nenapovedljivo intenzivnostjo, ampak pridejo...
O malih čudežih, ki pokukajo na svet po tem, ko je mamina silhueta podobna, kot če bi pod puloverjem "švercala" lubenico... In njen svet oblijejo s čisto novo svetlobo, srce pa kot da utripa ne več le zanjo, ampak za dva, tri, štiri...
O trenutkih, ko se raztapljamo od sreče in lebdimo od ponosa, o kljubovanjih, ko se pri "ne" vztraja zgolj in samo zato, da ne bo po mamino, zato, da bo "kontra"...
O kotičkih, ki postajajo brlogi...
O vsem tem, ko se ponavljajoče besede odbijajo od gluhih ušes in lomijo mamo...

Ja, čas bo, da odraste mama.
Povem. Povabim. Seznanim s posledicami.
Ne odstopa. Vztraja pri svojem.
In za povrh "pribije", da sem tečna...
Prosim. Rotim. Ker...
Neomajna je. A lomim se jaz. Ker me je strah, da se prehladi... Ja tudi, ker kaj si bo pa kdo mislil...
Ja, čas bo da odraste mama...
Čas, ko sem za njimi letala s kapami, je mimo...
Danes dosežem nasprotno.... Ko je, po mojem, čas za bundo, si sleče še pulover...

Ja, čas je, da odraste mama.
A čas, ko se bo "moj mladiček" učil na napakah drugih, izgleda še ne čisto blizu... In nekaj je treba priznati:če bo v tej zimi ušla antibiotikom, ima vrhunski imunski sistem. Tako jeklen kot karakter. ;)

Ja, čas je, da odraste mama.
Da dopusti, da "ptički" izbirajo svoje lete... Da se učijo iz lastnih napak.
In ta mama sem jaz.

Osamelec

 Menda čisto vsakič, ko parkiram avto na "mojem" stalnem mestu, pogledam na vrh kamnitega zidu... Pravzaprav ne vem, če zgolj zato, ker tam iščem ostanke "nekoga", ki mi je polepšal marsikateri šmarnični večer, ali pa se mi že tako močno toži po soncu, po svetlobi in toploti, ki kot da človeku v krvni obtok dodajo eno posebno "veselje" ...

Da postane trenutek poseben, da ostane shranjen med spomini, je treba tako malo ...
In takrat, v maju, mi je bil ta "malo" večkrat podarjen, saj me je v čisti rutini prostora in nenazadnje samega majskega večera, iznenada oplazila podoba z močno simboliko ...
Na vrhu, skoraj kot človek visokega, kamnitega zidu je namreč rasel in celo cvetel mak.  Sicer res en sam, pa vendar mak ... Nežen cvet je v meni prebudil veselje, čudenje, predvsem pa hvaležnost ....

Mak. Tako ljub mi je. Pogrešam žitna polja v katerih so, kako leto bolj, drugo manj na gosto posejani ti krvavi cvetovi ... Spominjajo me na otroštvo, ko sem znova in znova poskušala, da bi preživeli pot do vaze in se čudila svilnatemu dotiku cvetnih listkov ...; spominjajo me na posebne trenutke in še bolj na posebne ljudi ...

Da mak, čeprav za nekatere plevel, vzcveti na vrhu kamnitega zidu,  je lahko vedno znova prispodoba za marsikaj, kar doživljam jaz, kar doživljaš ti ...
Svilena milina je zrastla iz robatega kamenja, iz le malo humusa, ki ga je nanosil veter...
Nežno stebelce se je prepuščalo vetru, da ga premetavalo sem in tja, a ta ga ni izrul, in prav kmalu je to isto stebelce povešalo glavo od teže semena...

Vsakdo izmed nas se včasih počuti ranjenega od hrapavih besed najbližjih,
včasih obteženega od "zakajev",
včasih kot da čisto sam, prezrt in poteptan, kljubuje viharju ...
Mar ni to kot robato kamenje? A obljuba njim, ki bodo vztrajali in ljubili do konca, nas  opogumlja, da viharji sveta ne bodo NIKOLI razpihali vsega "humusa" ...
A v takih trenutkih, ko boli duša, je to tako težko verjeti in verovati ...
Kdor bo ljubil do konca,  je nemogoče, da enkrat ne požene, ne vzcveti kot svilnat cvet, ki je pil iz srčne rane...
In kdor bo vztrajal do konca, je nemogoče, da ne bi sejal, pa četudi bodo želi drugi...

Vsi se kdaj, žal, znajdemo tudi na drugi strani, ko v življenju koga prav zaradi mene ali tebe brije burja...
In vsi, pa če to "koristimo" ali  ne, imamo vedno znova priložnost, da začnemo znova ...

Nežni mak, hvala, ker si mi s svojo podobo pokazal, da se splača vztrajati, da ni nič nemogoče niti takrat, ko se počutiš kot osamelec in si v očeh koga mogoče celo bedak ...
Hvala, ker si me "spomnil", da se tudi sama večkrat znajdem v drugi vlogi. Naj mi bo to pred očmi, ko me bo  imelo, da bi obsojala, kuhala zamero ... In hvala, saj je zaradi svilenih lističev v barvi krvi tisti zid za oči nekaj podobnega kot toplota krušne peči za prezeble noge.

Besede, ljubezen, energija ..., skratka mineštra v mislih ...

Razmišljam o besedah. Predvsem o tistih, ki mi še v spominih grejejo srce, in sem vedno znova hvaležna zanje. Močnejšega zdravila od, čeprav včasih le par izgovorjenih besed ali pogleda, ki daje besede le nemo slutiti, ter rok, ki te sprejmejo v objem, ni... :)
A malce otožnosti se prikrade v prsi, ko misel preskoči in se z "zakaji"in "tako pač je" ustavljam ob praznih besedah, ki se nikoli ne pretopijo v dejanja;
ob tistih neiskrenih, ki so dane s figo v žepu;
ob onih "zlajnanih", ki kot da so se izpele, kot da so izgubile svojo težo ...
Razmišljam o najlepših besedah, ki morejo biti tudi zlorabljene in o onih, ki tako ranijo ...
Ljubezen je že taka. Veliko besed, prepletenih dlani in obljub, premišljene in spontane romantike, pa med ljudmi toliko pohojenih, zlomljenih, krvavečih in prevaranih src ...
(Če začnem razpredati o iskrenosti, samoumevnosti, preračunljivosti, obljubah..... pa itak ne bo konca ... ;))

Na tem nehvaležnem seznamu bi se kaj kmalu za ljubeznijo lahko znašla beseda, ki mene, kdaj pa kdaj, ko jo vpletajo v vse možne relacije, strese kot 220V...
Energija. Kar naprej. In vsepovsod.
Že res, da se po fiziki ne izniči, ampak le spreminja obliko, a vendar, a nismo, kot družba, nekje zašli v "out"?
A nismo s tem, ko priznavamo energijo kamnu, drevesu, poveličujemo posebna mesta v naravi..., zavestno pa se obračamo od točk, kjer bi bilo na mestu poklekniti, obrnili hrbta blagoslovu?
A se ne v isto, temno smer obračamo, ko pozornost pritegne preživetje zlate ribice, ko v videospotu akvarij zdrsne na tla, medtem pa smo brezbrižni do "ostankov iz maternic postrganega tkiva" kot "stroka" pomirja vest v trenutku, ko se to zdi, večkrat po pritisku očeta ali okolice, sklicujoč se na svobodo nad lastnim trebuhom, bodoči mami ena in najboljša rešitev?
A si ne, po malem, odpiramo vratc samouničenja, ko nas, bolj kot človek, skrbi usoda brezdomnih živali?  Ko mladi pari, namesto otroških ritk, čistijo pasje kakce pobožanstveno oboževanih štirinožnih ljubljenčkov? In tako, posredno, z neopaznimi koraki, kot narod, prostovoljno prepuščamo našo deželo narodom, ki se življenja ne bojijo??

Res mi je tuje prepričanje, da bi en hrast, en kamen... imel posebno moč, da bi ravno v določenem kotu gozdne jase kipele energije? Pa me, da ne bo pomote, narava vedno znova prevzame in nagovarja z "obrazi" vseh letnih časov, ter naravnost žene k čudenju in hvaležnosti ...

A hkrati v človeku slutim sledi Neskončnega v moči dobrote, ljubezni in odpuščanja.
In ne zanikam obstoja drugega pola, ki se pogosto zvito zakomuflira v vabljivejšo izbiro, ter se ponuja kot lažja, mamljivejša pot.
Verjamem, da človek le z dejanji ljubezni presega čas, ter da, ravno zato, ker v sebi nosi hlepenje po Presežnem, zmore nore stvari.
Če se s prošnjo obrne k Večnemu in Mu dovoli, da ga kdaj, da se spočije in umiri, vzame na "cica-bac".
A kaj ko je ego taka zategla stvar, da kdaj ustavi tudi energijo, ki edina zmore spreminjati življenje in svet. Ljubezen.