"V redu."

So trenutki, ki bi si jih želela podoživljati znova in znova, ter na drugi strani oni, ki se jih ne želim niti spominjati... Ker, še vedno, kot da zajoče nekaj znotraj mene...
"V redu." Odgovor. Pogost. Včasih pač splošen, drugič izmikajoč, spet kdaj pa...naravnost laž.
In to, ko čutim, da me nekdo, pa čeprav sva si blizu, ne spusti v lastno bol, me boli, trga, žge... Še bolj, ker v večini poguma za odgovor za obraten "Pa Ti?", ne zberem, ter sprejmem "igro" z "V redu."
Takih trenutkov me je kasneje večkrat naravnost sram... Zakaj smo drug z drugim tako težko pristni? Zakaj moram vedno biti, izpasti " v redu"?

Ko se v mislih vrtim...

Večkrat se zalotim, da razmišljam o pričakovanjih.
Pa tudi o razočaranju in praznini v človekovi duši, ko se pričakovanja prevrnejo v njim lastna nasprotja, ter, na drugi strani, o tisti pristni radosti, ko presenečen obstaneš-odprtih ust, brez besed in z nečim, kar se, kot karamela, počasi razleze v notranjosti prsnega koša in človeku "natakne" najboljšo možno srajco, ko mu lastna koža ni le prav, ampak je v sebi preprosto srečen, miren in hvaležen...
Oba scenarija poznam. Roko na srce, še posebej onega, ko si v glavi "pišem" scenarije, jih včasih celo ubesedim, a ostajajo v zraku, podobno kot številke na loto listku... Odvisni so namreč od ne mojega, "hoteti, želeti.."
A kaj ko nam vsem tako pogosto manjka empatije! Na nekaj, kar je nekomu ob meni pomembno, sveto, gledamo z druge strani... Ali pa celo, zavestno ali ne, to naravnost prezremo...

Razmišljam o (ne) svobodi, (ne) navezanosti...
Razmišljam, a klobčič vseh teh ni nič manj zamotan... In kot da je do tam, kjer se sanje in pričakovanja krhajo in drobijo na čereh realnosti, je le še mišji korak...
Pa se vprašam.:"Zakaj si to počnemo? Zakaj se drug do drugega obnašamo kot da smo si gola samoumevnost? Zakaj z lahkoto prezremo otožne in proseče poglede, ter preslišimo ponavljajoče prošnje?
Zakaj si ne znamo, nočemo biti dar?
Zakaj?
Zakaj je tako težko iti preko sebe, ko gre za malenkostne prošnje njih, ki si z nami delijo streho ali smo si sorodni po duši?
Zakaj se "plošča", ob "tujcu" tako z lahkoto obrne v "veš da" in "ni problema"?
Zakaj drugim odrežemo večjo "kajlo" prostega dela dneva, bližnji pa kdaj naravnost prošnjači za drobtinice minutnih pozornosti?
Zakaj?
Ne vem. A slutim, da je "korenina zla"  "spet" v samoumevnosti...
In te se bojim.
Ker je kaj hitro lahko seme trenutka, ko se človek zave, da je bližnji zanj le še nekdo. Ali pa, kar še bolj boli, da je zapravil priložnost...

Namesto voščila...

Dnevi, ko kot da živimo v enem idealnem svetu samih dobrih besed in prijaznih pogledov, ki kot da sliči na raj pred Adamom in Evo, so mimo ...

Realen svet je, žal, pogosto drugačen. In ljudje nismo, pa naj se še tako prepričujemo, samo in vedno dobri, še  manj samozadostni in neodvisni od drugih.
Tega, realnega sveta me je, na trenutke, strah. Tako zelo strah, da se čutim ohromelo...
Ko vidiš, čutiš, veš.., da je narobe, da je v nebo vpijoča krivica, a ne moreš nič... in se počutiš kot v kletko ujeta nedolžna žival...
Prosiš, skušaš razumet'. A je edini rezultat tvojega "boja" in "krika" za pravico to, da se izmučen sesedeš in bridko zjokaš...
Tudi tak je svet. Tudi danes. Tukaj in zdaj.
In če se česa na smrt bojim, se bojim dejanj, ki se jih je, v prepletu bolečine, razočaranja, ranjenosti in sovraštva, zmožen domisliti človek, ter tako zelo greniti življenje drugim. In sebi.

Zato namesto klasičnega "srečn'ga pa zdrav'ga" voščim empatije, iskrenih pogledov, ponujenih in sprejetih dlani, ter tistih objemov, ko, čeprav zgolj za delček sekunde, dva, v sprejemanju drug drugega, postaneta eno...
Ko človek to okuša in živi, ko se sonči v sprejetosti in ljubljenosti, ni "križev", ki bi jih ne zmogel nositi... Ker jih ne nosi sam, ampak skupaj z drugimi... Ker mu danes briše solze nekdo, ki bo morebiti že jutri jokal na njegovi rami...
Zato sejmo sočutje in ljubezen, zato
bodimo drug drugemu preprosto Človek!


P.s.: Že spremljaš Šepet na facebooku?  ;)