Realen svet je, žal, pogosto drugačen. In ljudje nismo, pa naj se še tako prepričujemo, samo in vedno dobri, še manj samozadostni in neodvisni od drugih.Tega, realnega sveta me je, na trenutke, strah. Tako zelo strah, da se čutim ohromelo...
Ko vidiš, čutiš, veš.., da je narobe, da je v nebo vpijoča krivica, a ne moreš nič... in se počutiš kot v kletko ujeta nedolžna žival...
Prosiš, skušaš razumet'. A je edini rezultat tvojega "boja" in "krika" za pravico to, da se izmučen sesedeš in bridko zjokaš...
Tudi tak je svet. Tudi danes. Tukaj in zdaj.
In če se česa na smrt bojim, se bojim dejanj, ki se jih je, v prepletu bolečine, razočaranja, ranjenosti in sovraštva, zmožen domisliti človek, ter tako zelo greniti življenje drugim. In sebi.
Zato namesto klasičnega "srečn'ga pa zdrav'ga" voščim empatije, iskrenih pogledov, ponujenih in sprejetih dlani, ter tistih objemov, ko, čeprav zgolj za delček sekunde, dva, v sprejemanju drug drugega, postaneta eno...
Ko človek to okuša in živi, ko se sonči v sprejetosti in ljubljenosti, ni "križev", ki bi jih ne zmogel nositi... Ker jih ne nosi sam, ampak skupaj z drugimi... Ker mu danes briše solze nekdo, ki bo morebiti že jutri jokal na njegovi rami...
Zato sejmo sočutje in ljubezen, zato
bodimo drug drugemu preprosto Človek!
P.s.: Že spremljaš Šepet na facebooku? ;)
Česar srce ne zmore, duša ve ...
OdgovoriIzbrišiHvala ti za besede vzpobude.
To odrešuje ❤
Objem tebi :)