Pa tudi o razočaranju in praznini v človekovi duši, ko se pričakovanja prevrnejo v njim lastna nasprotja, ter, na drugi strani, o tisti pristni radosti, ko presenečen obstaneš-odprtih ust, brez besed in z nečim, kar se, kot karamela, počasi razleze v notranjosti prsnega koša in človeku "natakne" najboljšo možno srajco, ko mu lastna koža ni le prav, ampak je v sebi preprosto srečen, miren in hvaležen...
Oba scenarija poznam. Roko na srce, še posebej onega, ko si v glavi "pišem" scenarije, jih včasih celo ubesedim, a ostajajo v zraku, podobno kot številke na loto listku... Odvisni so namreč od ne mojega, "hoteti, želeti.."
A kaj ko nam vsem tako pogosto manjka empatije! Na nekaj, kar je nekomu ob meni pomembno, sveto, gledamo z druge strani... Ali pa celo, zavestno ali ne, to naravnost prezremo...
Razmišljam o (ne) svobodi, (ne) navezanosti...
Razmišljam, a klobčič vseh teh ni nič manj zamotan... In kot da je do tam, kjer se sanje in pričakovanja krhajo in drobijo na čereh realnosti, je le še mišji korak...
Pa se vprašam.:"Zakaj si to počnemo? Zakaj se drug do drugega obnašamo kot da smo si gola samoumevnost? Zakaj z lahkoto prezremo otožne in proseče poglede, ter preslišimo ponavljajoče prošnje?
Zakaj si ne znamo, nočemo biti dar?
Zakaj?
Zakaj je tako težko iti preko sebe, ko gre za malenkostne prošnje njih, ki si z nami delijo streho ali smo si sorodni po duši?
Zakaj se "plošča", ob "tujcu" tako z lahkoto obrne v "veš da" in "ni problema"?
Zakaj drugim odrežemo večjo "kajlo" prostega dela dneva, bližnji pa kdaj naravnost prošnjači za drobtinice minutnih pozornosti?
Zakaj?
Ne vem. A slutim, da je "korenina zla" "spet" v samoumevnosti...
In te se bojim.
Ker je kaj hitro lahko seme trenutka, ko se človek zave, da je bližnji zanj le še nekdo. Ali pa, kar še bolj boli, da je zapravil priložnost...
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)