So trenutki, ki bi si jih želela podoživljati znova in znova, ter na drugi strani oni, ki se jih ne želim niti spominjati... Ker, še vedno, kot da zajoče nekaj znotraj mene...
"V redu." Odgovor. Pogost. Včasih pač splošen, drugič izmikajoč, spet kdaj pa...naravnost laž.
In to, ko čutim, da me nekdo, pa čeprav sva si blizu, ne spusti v lastno bol, me boli, trga, žge... Še bolj, ker v večini poguma za odgovor za obraten "Pa Ti?", ne zberem, ter sprejmem "igro" z "V redu."
Takih trenutkov me je kasneje večkrat naravnost sram... Zakaj smo drug z drugim tako težko pristni? Zakaj moram vedno biti, izpasti " v redu"?
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
-
Večkrat me je že spreletela misel, da pravzaprav vedno čakam. Nekoga. Nekaj... In vedno bolj se mi zdi, da bo tako da poslednjega diha. O t... -
Pride obdobje v življenju, ko so urniki septembrskih popoldnevov teh, ki nam je podarjeno, da nas nekdo kliče mama ali ata, polni roditeljs... -
Včasih si mi zdi, da se moči uma niti približno ne zavedamo. Nisi to kar ješ, ampak to, kar misliš si. Moč misli je skorajda brezmejna. Včas...
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)