Kdaj sem jaz najbolj jaz?

V preteklih tednih sem si želela upoštevati en dobronameren nasvet, da naj misli, ki se mi ponujajo, pa slutim, da bi se lahko kasneje razrastle v nevidne, včasih naravnost strašljive mogotce, čimprej "odrežem".

A sem si, kot kaže, izbrala napačen pristop. Zagnala sem se v delo. Vsa. Na polno. Kot bi se vrgla v ocean. In kakšen dober teden verjela, da sem "ugasnila" vzporedni nevidni svet misli ...

A potem...,potem se čutiš kot robot. Ustvarjalno, produktivno, a na nek način prazno.

In kot že tolikokrat sem si spet rekla tisti zdrdrani "sprejmi se"... 

Ti si ti in jaz sem jaz ...

Od nekod se mi je vzela tista zgodba o nekem dedku, ki je vnuku govoril, da v vsakem od nas živita dva volkova, dober in slab, ter da bolje uspeva tisti, ki ga bolj hraniš ...

Moj "dobri volk" se hrani ob parih ljudeh, ki me "berejo" s pogledom, hrani se iz miselnega sveta... Tudi "trpi" večkrat iz nevidnih razlogov, kdaj tudi zaradi teh, ki so mu blizu. Pa ni nujno, da ti to sploh vedo...

Če "stradam" njega, dobiva prostor oni drugi. Ta sicer navzven kaže obraz uspeha, blagostanja, a navznoter ni tak, da bi pisal srčne zgodbe ... Ta drugi je prevelik tudi, ko je že skoraj izstradan, ta drugi "pumpa" ego, tepta pod seboj, celo besedni ogenj bruha kdaj ... In z njim zakriva odmev praznine.

Ta drugi ubija empatijo, ta drugi se boji tišine, ta drugi čas prekuje v denar. In osami ljudi.

Življenje je prekratko. 

Zato hranimo dobro v sebi in v drugih ... Bodimo kot Mali princ in lisica. 

Enkrat Mali princ in drugič lisica.

Tako se pletejo nove zgodbe, napišejo najlepše melodije, rodijo prvič izzvane harmonije ... 

In vsi, brez izjeme, imamo potrebna "orodja". Že od rojstva. 

Da si človek, ti ni treba ne šol, ne diplom...

Rabiš le ščepec empatije in

besede, ki hrabrijo,

ušesa, ki slišijo,

poglede, ki božajo,

dovolj dolge roke, da objamejo,
in pogum, da priznaš, da ga večkrat polomiš...

Pa lahko spreminjaš življenja in svet. Na bolje. 

In na planetu pustiš sled, ki ostane. Sled ljubezni.