Ali ko besede, že izgubljene v času, še vedno odzvanjajo v ušesih?
Ko se misel, od nekod, kot da iz nič, pojavlja v mislih? In to vedno znova. Večkrat. Intervalno. Ali pa sleherni trenutek, ko bi možgani lahko prešli v "stand by"?
Nekaj podobnega, tak vzporedni, celodnevni miselni proces, je v meni povzročil preplet prilike o izgubljenem sinu in nedeljske pridige...
Zadnje čase mi nekako "leži", da se ob premišljevanju, kot da postavljam v zgodbo, v situacije same. In tokrat se, vmes ko se opazujem, sprašujem kdaj sem jaz mlajši sin, kdaj starejši, če kdaj kot o (O)če...
Leta nazaj se mi je zdel starejši bolj idealen, bolj moder, bolj zvest, skratka bolj "priden"...,bolj sin, ki si ga vsak starš želi...
Pa mlajši? Še zmeraj bi mu dala nalepko "razvajenega maminega sinka".
A kot da sem pogled nanju spremenila. Že res, da starejši ne dela staršem sivih las, a hkrati si s poslušnostjo na nek način tako kupuje varnost, kot tudi opravičuje to, da mu ni treba tvegati korakov iz cone varnosti in udobja.
Mlajši ga v zrelosti, ki je posledica stisk, ki jih doživi, ko okuša svet, kateri ga "sleče" do tam, da zmore v ponižnosti prositi odpuščanja, preraste.
Medtem starejši, navzven sicer delaven mož, ostaja razvajen in kujav otročaj.. V trenutku ga obvladata užaljenost in nevoščljivost..., pa čeprav mogoče nikoli ni namignil, da bi si želel "kozliča"...
V duhu se postavljam v zgodbo...
Tolikokrat sem kot ta starejši kujavi brat... Delo, delo,delo...in navznoter otožnost, ker drugim ni mar...
Razmišljam in me strezni, da bo, čisto generacijsko gledano, čas, da se skušam vživeti v Očeta...
Nikoli ne bom in ne morem biti kot On.
Pa vendar bi se, kot mama, žena, prijateljica, taka morala truditi biti...
Čaka.
Steče naproti.
In NE očita. Vse to zato, ker LJUBI!
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)