Namesto voščila...

Prenekateri pridevnik se ob Božiču ne le pojavlja, ampak stalno ponavlja v voščilih... Kot bi v voščeno vtkali svoje najgloblje želje, kot bi drugemu v voščilu želeli tisto, kar pogrešamo v lastnem bitju... Težko je namreč ceniti nekaj, kar se zdi, da ti samoumevno "pripada"..., pa naj si bo to zdravje ali materialna dobrina...

Božična noč. Včasih kdo reče, da je čarobna... Bi človek, ko gleda vse te raznežene obraze, tople dlani in iskrive oči, že skoraj verjel...
A "čarobnost" se začenja tam, kjer se je ustavila zvezda... In, če se skušamo vživeti v mlada starša, v Marijo in Jožefa, ni sledu o čarobnosti. Prej, gledano s telesnimi očmi, kruta realnost, "srovšna"...
In potem se vsi, s polnimi trebuhi, iz toplih domov, ganjeno oziramo v "štalo"... ??
Ja, ker mlada družina, kljub uboštvu brez primere, izžareva vse tisto, česar smo, navkljub prenažrtim trebuhom, lačni... Ker je v njih mir, ker je med njimi ljubezen, ker je nad njimi blagoslov...

In potem zremo v "štalo"...
Ja. Ker je v jaslih On, ki je (iz)vir miru, veselja, upanja, blagoslova...
On, ki prihaja, da bi v "srovšno štale" človeške slabotne narave, prinesel sinovstvo Ljubezni in neskončnega Božjega usmiljenja...
In take, brezpogojne ljubezni smo sestradano lačni vsi. Ljudje si je med seboj ne moremo dati, ker je zgolj Božja lastnost... Ker je, za človeški razum, ideal, ki bi ga vsakdo želel čutiti , a norost, ko bi jo moral sam zares živeti...

Zato se oziramo, ustavljamo, poklekamo ob jaslicah... Ker so čudež Ljubezni... Ker so vidno znamenje, da Bog misli resno, da ne ostaja pri obljubah...
Zato voščim predvsem Božjega dotika, da se nam srca omehčajo, da bomo mogli biti orodje, pa čeprav najbolj "škart" sorte, po katerem bo Bog, z neopaznimi premiki, spreminjal svet v podobo kakršno si je zamislil ob začetku časov....

Imeti "dober nos"...

Danes že od jutra razmišljam o vonjavah... Ja, o vonju. A ne le o tistih, ki so ujeti v lične stekleničke, ter včasih kot diskretna meglica, drugič pa kot vsiljiv oblak, kažejo na karakter lastnika.. Niti ne le o onih, ki izdajajo kaj si zaužil...
Razmišljam bolj o vonju, ki ga ima dom. Konkretno in v prenesenem pomenu... Ko nekam vstopiš, vonjaš vsebino, zgodbo... V bolnišnici razkužilo, v frizeriji lasno kozmetiko, v pekarni svež kruh, v cerkvi kadilo...
Razmišljam o vonju, ki ga ima naš dom. Za nas in za druge. Po čem diši? Pa ne mislim zgolj na vonjave, ki izdajajo kaj je bilo na mizi, niti na vonj po kupih opranega perila, niti na eterično olje, ki kdaj hlapi iz izparilnika...

Preden sva se poročila, sem občudovala fantovo svakinjo. Njihova hiša je bila vedno polna in "domačnost" te je potegnila vase takoj, ko si prestopil prag.
Mogoče tudi zato, ker se ni "sekirala", ali pa tega zgolj ni pokazala, če ni bilo vse tipi-topi. V tistem trenutku si je vedno vzela čas. Čas za čaj, klepet..., kot da ni nič pomembnejšega...
V sebi sem si želela, da bi najin bodoči dom enkrat podobno, v preprostosti, "dišal" po toplini in domačnosti...
In to je tisti "vonj", ki ga vedno znova, tudi po skoraj dvajsetih skupnih letih, preverjam..
To, če se sprejete in doma čutijo domači  in tisti, ki so mi, nam blizu po duši, bom "preverjala" dokler bom dihala...
Tudi ko bodi oslabeli vid, sluh in korak.
To je"vonj", ki se pusti ujeti v spomine. Vsem in ne le takim kot sem jaz, ki me mož včasih poheca, da bi bila dobra za policijskega psa.. Zavonjam vsak deci, vsak dim, celo tisto, ko kaj "smrdi" po skritem in prepovedanem. 😉😁

Kaj pa če pride?

Zadnje čase me pogosto, v glavi, doseže neslišno vprašanje :"Kaj pa če pride?"
A kdo?
Če bi bil le "črni mož", bi bilo med vriščem steči na drugo stran dovolj... Pa četudi te ujame, pač naenkrat postaneš on pred katerim si trenutek prej bežal...
Kaj pa če pride?
A "križ" z neštetimi obrazi, ki jih prinaša življenje?
Verjetno, ko si "vržen noter", nekako zmoreš... Iz dneva v dan... Čeprav pred določenimi zgodbami ljudi ostaneš brez besed in z globokim spoštovanjem. Nekatere res kot da življenje "tepe", a ohranjajo vedrino in zdržijo nemogoče situacije...
Od kod jim pogum? Od kod jim moč, da ostajajo dobričine do ljudi, ki jim grenijo življenje? Še več:da jim z ljubeznijo strežejo? Ker se "gredo" preživetje vsak dan posebej, ker je dnevu dovolj lastna teža? Kaj jih drži pokonci?
Slutim, vem odgovor... A taka vera z resnično "zgodi se" držo je milost, ki kot da pride "v paketu" s križem...

Kaj pa če pride?
Kaj pa če pride On? Znova? Poslednji? Zares? V vsem svojem veličanstvu?
Ta trenutek bi morala čakati z radostnim pričakovanjem... A ti ga? Ali misliš, da saj ga še ne bo?

• Sama priznam, da me je strah. Strah, ker čutim, da me naglica vsakdana vleče proč... Strah, da bo moja svetilka, ker včasih je, brez olja, in moje svatovsko oblačilo bolj podobno pleskarskemu kombinezonu, ki za povrh še smrdi... Ker včasih je.

Kaj pa če pride?
In me najde, tako "zašmirano" in zadremano? In ne bo več prilike za "tuš"?

Naj bo advent zares advent, čas praznovanja pride kasneje...