Namesto voščila...

Prenekateri pridevnik se ob Božiču ne le pojavlja, ampak stalno ponavlja v voščilih... Kot bi v voščeno vtkali svoje najgloblje želje, kot bi drugemu v voščilu želeli tisto, kar pogrešamo v lastnem bitju... Težko je namreč ceniti nekaj, kar se zdi, da ti samoumevno "pripada"..., pa naj si bo to zdravje ali materialna dobrina...

Božična noč. Včasih kdo reče, da je čarobna... Bi človek, ko gleda vse te raznežene obraze, tople dlani in iskrive oči, že skoraj verjel...
A "čarobnost" se začenja tam, kjer se je ustavila zvezda... In, če se skušamo vživeti v mlada starša, v Marijo in Jožefa, ni sledu o čarobnosti. Prej, gledano s telesnimi očmi, kruta realnost, "srovšna"...
In potem se vsi, s polnimi trebuhi, iz toplih domov, ganjeno oziramo v "štalo"... ??
Ja, ker mlada družina, kljub uboštvu brez primere, izžareva vse tisto, česar smo, navkljub prenažrtim trebuhom, lačni... Ker je v njih mir, ker je med njimi ljubezen, ker je nad njimi blagoslov...

In potem zremo v "štalo"...
Ja. Ker je v jaslih On, ki je (iz)vir miru, veselja, upanja, blagoslova...
On, ki prihaja, da bi v "srovšno štale" človeške slabotne narave, prinesel sinovstvo Ljubezni in neskončnega Božjega usmiljenja...
In take, brezpogojne ljubezni smo sestradano lačni vsi. Ljudje si je med seboj ne moremo dati, ker je zgolj Božja lastnost... Ker je, za človeški razum, ideal, ki bi ga vsakdo želel čutiti , a norost, ko bi jo moral sam zares živeti...

Zato se oziramo, ustavljamo, poklekamo ob jaslicah... Ker so čudež Ljubezni... Ker so vidno znamenje, da Bog misli resno, da ne ostaja pri obljubah...
Zato voščim predvsem Božjega dotika, da se nam srca omehčajo, da bomo mogli biti orodje, pa čeprav najbolj "škart" sorte, po katerem bo Bog, z neopaznimi premiki, spreminjal svet v podobo kakršno si je zamislil ob začetku časov....