A kdo?
Če bi bil le "črni mož", bi bilo med vriščem steči na drugo stran dovolj... Pa četudi te ujame, pač naenkrat postaneš on pred katerim si trenutek prej bežal...
Kaj pa če pride?
A "križ" z neštetimi obrazi, ki jih prinaša življenje?
Verjetno, ko si "vržen noter", nekako zmoreš... Iz dneva v dan... Čeprav pred določenimi zgodbami ljudi ostaneš brez besed in z globokim spoštovanjem. Nekatere res kot da življenje "tepe", a ohranjajo vedrino in zdržijo nemogoče situacije...
Od kod jim pogum? Od kod jim moč, da ostajajo dobričine do ljudi, ki jim grenijo življenje? Še več:da jim z ljubeznijo strežejo? Ker se "gredo" preživetje vsak dan posebej, ker je dnevu dovolj lastna teža? Kaj jih drži pokonci?
Slutim, vem odgovor... A taka vera z resnično "zgodi se" držo je milost, ki kot da pride "v paketu" s križem...
Kaj pa če pride?
Kaj pa če pride On? Znova? Poslednji? Zares? V vsem svojem veličanstvu?
Ta trenutek bi morala čakati z radostnim pričakovanjem... A ti ga? Ali misliš, da saj ga še ne bo?
- Sama priznam, da me je strah. Strah, ker čutim, da me naglica vsakdana vleče proč... Strah, da bo moja svetilka, ker včasih je, brez olja, in moje svatovsko oblačilo bolj podobno pleskarskemu kombinezonu, ki za povrh še smrdi... Ker včasih je.
Kaj pa če pride?
In me najde, tako "zašmirano" in zadremano? In ne bo več prilike za "tuš"?
Jezus vsak dan znova - in z vse večjo skrbjo pomaga ubogemu in krhkemu človeku, bedi nad njim in ga išče :) Božjega blagoslova poln adventni čas želim :)
OdgovoriIzbriši