Imeti "dober nos"...

Danes že od jutra razmišljam o vonjavah... Ja, o vonju. A ne le o tistih, ki so ujeti v lične stekleničke, ter včasih kot diskretna meglica, drugič pa kot vsiljiv oblak, kažejo na karakter lastnika.. Niti ne le o onih, ki izdajajo kaj si zaužil...
Razmišljam bolj o vonju, ki ga ima dom. Konkretno in v prenesenem pomenu... Ko nekam vstopiš, vonjaš vsebino, zgodbo... V bolnišnici razkužilo, v frizeriji lasno kozmetiko, v pekarni svež kruh, v cerkvi kadilo...
Razmišljam o vonju, ki ga ima naš dom. Za nas in za druge. Po čem diši? Pa ne mislim zgolj na vonjave, ki izdajajo kaj je bilo na mizi, niti na vonj po kupih opranega perila, niti na eterično olje, ki kdaj hlapi iz izparilnika...

Preden sva se poročila, sem občudovala fantovo svakinjo. Njihova hiša je bila vedno polna in "domačnost" te je potegnila vase takoj, ko si prestopil prag.
Mogoče tudi zato, ker se ni "sekirala", ali pa tega zgolj ni pokazala, če ni bilo vse tipi-topi. V tistem trenutku si je vedno vzela čas. Čas za čaj, klepet..., kot da ni nič pomembnejšega...
V sebi sem si želela, da bi najin bodoči dom enkrat podobno, v preprostosti, "dišal" po toplini in domačnosti...
In to je tisti "vonj", ki ga vedno znova, tudi po skoraj dvajsetih skupnih letih, preverjam..
To, če se sprejete in doma čutijo domači  in tisti, ki so mi, nam blizu po duši, bom "preverjala" dokler bom dihala...
Tudi ko bodi oslabeli vid, sluh in korak.
To je"vonj", ki se pusti ujeti v spomine. Vsem in ne le takim kot sem jaz, ki me mož včasih poheca, da bi bila dobra za policijskega psa.. Zavonjam vsak deci, vsak dim, celo tisto, ko kaj "smrdi" po skritem in prepovedanem. 😉😁