In memoriam 1932-2020

Ko slišimo za koga, ki jih je dočakal osemdeset, mogoče celo čez devetdeset, radi rečemo, da je to lepa starost. A ko smrt, čeprav v takih častitljivih letih, ujame koga skoraj pod domačo streho, pride vedno prezgodaj... 

V teh dneh še posebej refleksiram zadnje tedne, na trenutke tudi obe desetletji, kar sva imela isti priimek... Zame boste vedno stari ate. Ne le, ker ste dedek mojim otrokom, ampak tudi, ker je med nama kot da manjkala ena generacija. Vi le dve leti mlajši od moje babice in jaz le dvakrat toliko starejša od Vašega najstarejšega vnuka. Nisva se vedno strinjala, še sporekla sva se kdaj... 

Zdaj kot da se zdravimo in hranimo s spomini. A ne idealiziramo. Se pa vedno znova zalotim v razmišljanju, da bom sama srečna, če bo za mano ostala zapuščina, podobna Vaši. Dočakati petinšestdeset let skupnega življenja, deset vnukov in prav toliko pravnukov ni dano vsakemu. Ni vam pa bilo dano dočakati novomašnega blagoslova lastnega vnuka, a zdaj boste slavo z njim peli z nebeških poljan... A z "zapuščino, podobno Vaši" mislim tako na vse tisto, kar ima vrednost tudi na tehtnici nadangela Mihaela, kot tudi to, da ste videli, da vaši sinovi med seboj res živijo kot bratje... Predstavljam si, da je to ena izmed tistih "vonjav" življenja, ki dela starostne tegobe znosnejše... 

Stari ate! 

V zadnjih tednih ste večkrat ponavljali, da bi, čeprav ste bili do zadnjega izdiha doma, šli domov. Z redkimi besedami ste izdajali, da ste v mislih v rojstni vasi in med ljudmi,ki so že zdavnaj v večnosti... Zdaj ste tam, kjer bo vaš dom za vso večnost. Opazovali smo Vas, ko ste bili res kot sveča, ki ji stenj pojenja. 

Hvaležna za dar vere, vidim Božjo sled tudi v prvem letošnjem snegu, ki je pobelil vašo svežo gomilo že prvo noč... Živimo vsak po svoje, a smrti nihče ne uide... Ko pride moj čas, bi si želela ugasniti kot vi. Med svojimi, pripravljena in spravljena. Zdaj ste tam, kjer ni dimenzije časa. Prosite za nas in zbogom do takrat, ko tudi mi priromamo do tam...

Uglasiti se...

 V teh dneh bo spet čas, da človek počne kaj, kar v prepolnem vsakdanu rado polzi med neizpolnjene želje in načrte... Nenazadnje tudi za to, da se "sreča" s seboj. Če se sploh še upa.

Delo, naglico in polne urnike kdaj izkoriščam/o tudi za izgovor. Sploh za reči, ki jih odlagam/o, pa čeprav vemo, da bi bilo ravno to dobro tako za naše zdravje, kot tudi za odnose, ki jih živimo. Včasih si ustvarimo tako močne "iluzije", da se vanje vdamo... A ko se ritem, čeprav zaradi karantene, upočasni, iluzije postajajo prozorne in krhke... In človeka postaja strah. Sebe, drugih in življenja... Lepo je stopiti skozi domača vrata, še lepše, če te tam čakajo ljudje, ki ne le, da ti dovolijo da si ti res ti, ampak te sprejemajo in čutijo kot dar... Biti in čutiti sprejetost in ljubljenost sta koordinati, ki ne glede na okoliščine, človeku dajeta čutiti blagoslov... 

Ko se čutiš blagoslovljen, ni mogoče biti nehvaležen. 

In hvaležen si težko nesrečen... In ko si srečen v tem kar si, si v sebi miren. Če pa je v tebi mir, strahovi nimajo iz česa vzkliti. In če bi se še le prikradel kakšen, ga to, da smeš in moreš svoj notranji svet ubesediti pred n(N)ekom, "zvije" kot "boomefekt"...

Tako lepo je slišati, vedeti, da si ljubljen, tako lepo je odložiti bremena in vdihniti novo priložnost... Je skoraj kot bi za moment verjel, da lahko letiš, da si obdan z Nečim, kar odbije vsako k tebi umerjeno "puščico" zaskrbljenosti...

Včasih v življenju ne gre po naših načrtih, niti po željah. Večkrat je to težko sprejeti in bolečina se kot da še pomnoži... A nato pride dan, ko sem spet in spet prepričana v to, da ni nič zaman. Nobena solza, noben vzdih. Ker, ob svojem času, dobiš zvrhano in potlačeno mero. Tudi notranje radosti. Tudi zato, ker spet slutiš šepet, ki ti pravi, da se ne boj. Ker On ostaja s teboj...

Zakaj si to počnemo?

 Ko so otroci majhni, pomaga, če popraskano koleno prelepiš z "nalepko" ali pa hitro poiščeš čarobni listek ( beri:trpotec ;)), ko so otroci majhni buška ne boli več, če jo popihaš ali dete pomiriš v naročju...
Ko s(m)o "človečki" še majhni, je marsikaj bolj preprosto...
 A ko nastanejo nevidne rane pri odraslih, boli za znoret'...
Pa čeprav ni nič za videti.  Čeprav se še vedno (z)moremo smejati ob in z drugim... A boli, skeli, žge.
Bolijo neskončni zakaj-i, boli "ja", ki je v resnici "ne", boli želodec, krvavi pa duša...
Sploh, ker te rane pogosto zadajo ljudje, ki so nam, oz. nam naj bi bili, blizu po srcu...
Zakaj si to počnemo?
Toliko je tega. Toliko zgodb doseže uho in zaznamuje človeka v njegovem bistvu... Otroci spravljajo v krč zaskrbljenosti lastne starše, starši grenijo otroke;
možje izdajajo žene in žene tajijo možem... Plus še vse, kar ni pod domačo streho.

Življenje pa mineva. In s sabo odnaša ne le dneve in leta, ampak tudi priložnosti, da bi bili drug drugemu dar...
Ni dovolj želeti.
Ni najteže vložiti vse svoje moči.
Najteže je izpuščati in izpustiti, sprejeti in spoštovati "ne" drugega, največja ljubezen je dati drugemu svobodo za "ne"...

Mi pa se obnašamo kot da bomo tu, zagotovo, še zelo dolgo,
kot da so ti najbližji ob nas bolj samoumevni od jutrišnjega sončnega vzhoda...
In se v odnosih večkrat obnašamo kot slon v trgovini s porcelanom... V vsakem od nas je tako tak "slon", kot oni drugi, ki "zverem v nas" natakne uzdo in brzdo..  Eden je laže ukrotljiv, a kaj ko ta za sabo pušča razdejanje...

Potem pa se čudimo, da drugi "pojutrišnjem" še vedno ni pozabil našega spodrsljaja...
Zakaj si to počnemo??

Mogoče tokrat nadaljujte vi :)

Vsak dan bolj!

Šest polnih tednov smo že doma. Skozi. Vsi. Razen atija, ki ga služba občasno pokliče v "civilizacijo"...
Prve dneve in tedne se mi zdi, da je bilo kot bi me v primežu držal adrenalin... V meni strah pred corono, tesnoba, ker kaj pa če me služba ne bo čakala... Okrog mene pa, velikokrat, previsoki toni štirih najstnikov, ki se navajajo šole na daljavo, ter spet uglašujejo na 24-urno sobivanje drug z drugim... Na momente kot da sem med samimi bolj naglušnimi od mene... Bogu hvala za domačijo na samem. 😉

Pravzaprav sem imela težave s prilagajanjem tudi sama. Ves dan doma, za štedilnikom in z "amc-jem"..., ostali pa, hmm, kot da v hotelu...🤨
Tam nekje po treh tednih sem se zalotila, da ne le da sem sprejela nov vsakdan, ampak sem ga začela dojemati kot blagoslovljen čas:" VSI smo doma. Pod lastno streho, v čisti naravi, v miru in ZDRAVI..." Naenkrat je ta čas DAR. Kot bi se mi odprle oči... 😉
Že res, da sem po naravi bolj samotarske sorte, da me ne vleče ne v množice, še manj v daljne dežele... Srečna sem, ko imam ob sebi družino  in  par tistih "mojih" ljudi, ki so mi blizu po srcu. Dovolj mi je povzpeti se na bližnji hrib in obnemeti ob norih razgledih, dovolj mi je sprehoditi se čez vrt in opazovati rast.
Dovolj mi je obsedeti ob domači mizi in se ob čaju hraniti z bližino ter včasih na glas deliti nore ideje, ki bodo tako in tako za vedno ostale del sanj, saj bi za realizacijo rabila sedem pravih številk, pa niti listka ne kupim..  Kot deklič v tisti zgodbi o spečem zajcu...sanja kako ga bo prodala itd...in ga nato sama prebudi s ploskom dlani...

Ja, ta čas JE darilo.
Tudi zato, da pridem pred Te.
Večkrat. Vsak dan.
Da Te (po)

vabim v naš vsakdan in v moje skrite kamrice...
Da Te prosim, da ostaneš, ostajaš z nami...
Hvalim Te v lepoti stvarstva,
čutim Te v prijateljskem objemu,
slutim Te v iskrenem pogledu...

Ja, lepo mi je. Res lepo. V času katantene. Vsak dan bolj!

Biti mama ...

Materinski dan. Koliko obrazov so že imeli zame ti dnevi v minulih letih ...
V šolskih letih so nam še "vsiljevali" 8.marec, v prvih "najst" letih pa je bil to eden tistih dni, ko sem se počutila bolj odraslo tudi zato, ker sem, brez da bi vprašala, če lahko (kar je bila tedaj še čisto običajna praksa), zapravila kak privarčevan dinar ...

foto:Mani

A čisto nov obraz je dobil ta dan, ko je v meni prvič raslo malo dete. Še danes me gane, ko pomislim na vsa tista čustva, prepojena s hvaležnostjo in radostjo ...
A z leti se v materinstvo, poleg radosti ob prvih nasmehih, obožujočih pogledih malih očk, prvih korakih, objemih, risbicah... poleg skrbi, ker rastejo zobki, nagaja trebušček, zraste buška..., vrine še kaj, kar boli, pa čeprav se na zunaj nič ne opazi ...
Malim bučkam, ki so se sprva umirile, ko so privile k mami, zdaj večkrat noge zacepetajo v trmi.
Jezički, ki so prve zloge zložili v težko pričakovani ma-ma, rastejo hitreje od teleščka, in zdaj najbolj obvladajo "ne" in "ne bom", ter večkrat sikajo, zarežejo v mamino dušo, katera brazdo nato spere s solzami ... Ob takih trenutkih me spreleti, da vsako lastno oporekanje mami zdaj plačujem s tako obrestno mero, ki neskončno presega prevelik delež, ki si ga ob posojilih jemlje banka ... Bi se našel kdo, ki bi pomodroval, da se vse vrača in vse plača? ;)

foto:Mani

Ja, "biti mama" ni vedno romantično lepo, ampak kdaj, na trenutke, človeka spravi celo do tam, ko se zdi, da več se pa ne zdrži ... Tako se lahko zgodi, da kdaj tudi dan, kot je današnji, pridobi malce pelina ...
"Biti mama" ni nekaj, kar kdaj izklopiš.
"Biti mama" ni kariera, niti življenjski stil, ampak poslanstvo, ki ti ob vsakem dodatnem letu tega "staža", krepi zavest, da navkljub trudu, predanosti, najboljšim namenom, nimaš garancije "uspeha", a je vseeno ravno ta vloga tisto, ki ti pomeni največ in življenju da nov smisel.
Zato v tem dnevu s hvaležnostjo mislim na moje starše, še posebej mamo, in na vse druge može in žene, ki so zaznamovali moje življenje;
zato sem v tem dnevu še posebej hvaležna za dar materinstva in nama podarjena življenja otrok;
zato v tem dnevu prosim, da bi si dala dopovedat', da (bi) se, navkljub vsemu, kar prinašajo leta odraščanja in se s človeškimi močmi zdi noro težko, najbolj obnes(lo)e "zgodi se" in "izročam vse"... Pa čeprav to (večkrat) pomeni le molčati in zavzdihniti Bog pomagaj...

Kaos v mislih...

Kot iz navade se prebujam okrog šeste... Tudi ob nedeljah. A takrat je čas za tisti sladki dremež, ko v polsnu razmišljam vse mogoče... O kosilu, o nečem sladkem... Večkrat predolgo, da potem okrog osmih ponavljam:"Heeej... Vstanite. Hitro! Gremo k maši... Pozni bomo..."
A danes ne. Še vedno, pa se res držimo doma in sramotnih poti, nekako ne morem dojeti, da je res, da nam grozi virus, nalezljiv in smrten, kot kuga.
In lagala bi, če bi rekla, da me ni strah. Danes še z dodatno izkušnjo kako je, ko se zatresejo tla pod teboj... Nehote pomislim na znamenja poslednjih časov... In ob fotografiji mater z novorojenčki na zagrebški ulici, v duši jočem. Iz sočutja. In v hvaležnosti za vse, kar nam je dano, ter za tisto, kar nam je (bilo) prizanešeno...

Vem, da bi me že sam vstop v cerkev pomiril... A
zdaj ne. Kdo ve do kdaj še ne...
Tisti zadnji večer, ko se je že vedeli za odločitev, da bodo cerkve od naslednjega jutra zaprte, sem po službi hitela v stolnico... Žalost se je čutila v zraku, roke so segale v žepe in brisale solze...
In zdaj, naenkrat, čutim kaj obnemoglim babicam in dedkom pomenijo prenosi sv.maš... In kaj pomeni hrepeneti po nečem, kar v samoumevnosti premalo ceniš... Zdravje, varnost, službo, sv.mašo, srečanja z dragimi ljudmi...
Sprašujem se, če nas bo stiska spremenila na dolgi rok?
Bo želja po zdravju več kot zlajnana  fraza ob praznikih?
Bo pritisk kljuke cerkvenih vrat res korak k Njemu, ali še vedno le nedeljska tradicija?
Bo objem dragih ljudi drugačen? Bolj previden? Ali pa mogoče še bolj pristen in prepojen s sprejetostjo in hvaležnostjo, da smo?
Nam bo to, ko vidimo, da zmoremo in znamo živeti z manj, odprlo dlani za pomoči potrebne?
Bomo nehali vse gledati skozi prizmo, če se nekaj splača?

Ne vem. Nimam odgovorov. Niti zase. A na pomoč kličem Njega in Marijo, se v duhu postavljam in padam Predenj z eno samo prošnjo:

Če kdaj, potem ZDAJ!🙏

da bi nevarnost minila. In da bi nas nekaj naučila... Za potem, ko bo spet vse prav...

Pravijo, da se ljudje največ naučimo skozi (pre)izkušnjo...
Živimo jo vsi, Bog daj da bi jo vsi tudi preživeli...

Teden in dan po pepelnici ...

Tudi pepelnična sreda je, podobno kot novo leto, pogosto dan, ki si ga predstavljamo kot nov začetek.

Mala zmaga je, ko pri velikonočnem zajtrku zagrizeš v kos potice, pa si se prej, čeprav sladkosned, od pustnega krofa vzdržal vsega sladkega...
Pa vendar se letos sprašujem o smislu podobnih zaobljub...
Ja, ni preprosto odreči se nečemu, kar imaš rad, pa ti je dosegljivo, ampak a je zato moje življenje, življenje mojih dragih kaj drugačno? Sem s tem, če nisem, ne vem, teh evrov namenila pomoči potrebnim, v svetu pustila sled? Ali pa sem si le hranila lastni ego, ki sem ga zdaj lahko okrancljala z novo lento, da jaz zmorem?
A tista, ne vem, 2kg Milke odtehtata en sam moment, ko sem, razdražljiva, ker mi je manjkal košček čokolade, "znorela" nad nekom?

Največje človekovo minsko polje pa ostaja nespremenjeno, če ne kdaj zaradi napuha, se bolj "krvavo"...
Še vedno buljimo v vedno večje zaslone, prezremo pa, ker si ne upamo, zgodbe, ki jih nosijo oči ljudi ob nas...
Tišino preganjamo s hrupom, ki mu pravimo glasba, hkrati pa "zmrznemo", ko bi bilo na mestu izreči kaj iskrenega...
Postavljamo si vedno višje cilje, a hkrati debatiramo o tem, čemur so včasih rekli kmečka pamet...
Navzven se gremo vsespremajočo družbo, kjer toleriramo vsako drugačnost, a hkrati z zakonom dajemo pravico, da ubijamo drugačne, ki se ne morejo braniti sami...
Za druge vemo kaj bi morali, sami pa se izmikamo situacijam, kjer bi padle maske...

Naj bo v postu, bolj kot tehtnica, v ospredju nevidno ogledalo, ki mi ga nastavlja vest...
Kdo sem? Kakšna sem? Kaj bi na mojem mestu naredil Jezus?

Rezultat ni preprosto dokazljiv. A On, ki vidi na skrivnem, vidi in ve.
Za vsak korak, za vsako misel in vsako solzo. Na križ, v grob, v vstajensko jutro je šel tudi zaradi mene in zame... Zato ni razloga za preplah!

In memoriam...

Po tem, ko smo ves mesec nemočno zrli kako hitro slabiš, sem te tisto popoldne spet prišla pogledat. Ne da bi vedela, da tokrat zate jutra več ne bo...
Ni bilo več glasu... Bile so oči in v trpljenju sklenjene dlani, ki so se razklenile le za čas, ko so tako močno držale mojo... Zdelo se mi je, da veš, da čutiš, da molim...
Stara mama!
V teh dneh toliko mislim na Vas. V glavi obujam spomine in vedno znova obstrmim nad veličino preproste kmečke žene. Nikoli "zjamrana", izredno delavna in globoko verna...
Pravzaprav se mi zdi, da še nisem dojela, da vas res nikoli več ne bo... Kot da me niti sveža gomila ne prepriča, da vas zares več NI...
Verujem, da ste, verujem, da smrt ni konec...
Sprašujem se kje so nebesa? Kaj pa če so bliže kot si mislimo, kaj pa če se tuzemeljsko od tam sploh ne zdi daleč?
Kakorkoli.
 Verjamem, da se misel ne izgubi, da Vas neslišno izgovorjene besede in molitve dosežejo tja..., kot tudi da smrt ne more prekiniti morja topline in ljubezni, ki smo je bili ob Vas deležni... Le naučiti se bomo morali vas čutiti v naših srcih..
Ja, v tolažbo mi je vera, da vam je tam lepo, še bolj pa, da zdaj še bolj sklepate dlani v skrbi za vse nas, ki smo še na poti..
In na pragu večnosti nas boste pričakali kot vsakič tu:" Lej jo! A ti si prušla?"
Na svidenje in hvala za vse... Naj Vam bo Gospod bogat plačnik...