Ni bilo več glasu... Bile so oči in v trpljenju sklenjene dlani, ki so se razklenile le za čas, ko so tako močno držale mojo... Zdelo se mi je, da veš, da čutiš, da molim...
Stara mama!
V teh dneh toliko mislim na Vas. V glavi obujam spomine in vedno znova obstrmim nad veličino preproste kmečke žene. Nikoli "zjamrana", izredno delavna in globoko verna...
Pravzaprav se mi zdi, da še nisem dojela, da vas res nikoli več ne bo... Kot da me niti sveža gomila ne prepriča, da vas zares več NI...
Verujem, da ste, verujem, da smrt ni konec...
Sprašujem se kje so nebesa? Kaj pa če so bliže kot si mislimo, kaj pa če se tuzemeljsko od tam sploh ne zdi daleč?
Kakorkoli.
Verjamem, da se misel ne izgubi, da Vas neslišno izgovorjene besede in molitve dosežejo tja..., kot tudi da smrt ne more prekiniti morja topline in ljubezni, ki smo je bili ob Vas deležni... Le naučiti se bomo morali vas čutiti v naših srcih..
Ja, v tolažbo mi je vera, da vam je tam lepo, še bolj pa, da zdaj še bolj sklepate dlani v skrbi za vse nas, ki smo še na poti..
In na pragu večnosti nas boste pričakali kot vsakič tu:" Lej jo! A ti si prušla?"
Na svidenje in hvala za vse... Naj Vam bo Gospod bogat plačnik...
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)