Biti mama ...

Materinski dan. Koliko obrazov so že imeli zame ti dnevi v minulih letih ...
V šolskih letih so nam še "vsiljevali" 8.marec, v prvih "najst" letih pa je bil to eden tistih dni, ko sem se počutila bolj odraslo tudi zato, ker sem, brez da bi vprašala, če lahko (kar je bila tedaj še čisto običajna praksa), zapravila kak privarčevan dinar ...

foto:Mani

A čisto nov obraz je dobil ta dan, ko je v meni prvič raslo malo dete. Še danes me gane, ko pomislim na vsa tista čustva, prepojena s hvaležnostjo in radostjo ...
A z leti se v materinstvo, poleg radosti ob prvih nasmehih, obožujočih pogledih malih očk, prvih korakih, objemih, risbicah... poleg skrbi, ker rastejo zobki, nagaja trebušček, zraste buška..., vrine še kaj, kar boli, pa čeprav se na zunaj nič ne opazi ...
Malim bučkam, ki so se sprva umirile, ko so privile k mami, zdaj večkrat noge zacepetajo v trmi.
Jezički, ki so prve zloge zložili v težko pričakovani ma-ma, rastejo hitreje od teleščka, in zdaj najbolj obvladajo "ne" in "ne bom", ter večkrat sikajo, zarežejo v mamino dušo, katera brazdo nato spere s solzami ... Ob takih trenutkih me spreleti, da vsako lastno oporekanje mami zdaj plačujem s tako obrestno mero, ki neskončno presega prevelik delež, ki si ga ob posojilih jemlje banka ... Bi se našel kdo, ki bi pomodroval, da se vse vrača in vse plača? ;)

foto:Mani

Ja, "biti mama" ni vedno romantično lepo, ampak kdaj, na trenutke, človeka spravi celo do tam, ko se zdi, da več se pa ne zdrži ... Tako se lahko zgodi, da kdaj tudi dan, kot je današnji, pridobi malce pelina ...
"Biti mama" ni nekaj, kar kdaj izklopiš.
"Biti mama" ni kariera, niti življenjski stil, ampak poslanstvo, ki ti ob vsakem dodatnem letu tega "staža", krepi zavest, da navkljub trudu, predanosti, najboljšim namenom, nimaš garancije "uspeha", a je vseeno ravno ta vloga tisto, ki ti pomeni največ in življenju da nov smisel.
Zato v tem dnevu s hvaležnostjo mislim na moje starše, še posebej mamo, in na vse druge može in žene, ki so zaznamovali moje življenje;
zato sem v tem dnevu še posebej hvaležna za dar materinstva in nama podarjena življenja otrok;
zato v tem dnevu prosim, da bi si dala dopovedat', da (bi) se, navkljub vsemu, kar prinašajo leta odraščanja in se s človeškimi močmi zdi noro težko, najbolj obnes(lo)e "zgodi se" in "izročam vse"... Pa čeprav to (večkrat) pomeni le molčati in zavzdihniti Bog pomagaj...

Kaos v mislih...

Kot iz navade se prebujam okrog šeste... Tudi ob nedeljah. A takrat je čas za tisti sladki dremež, ko v polsnu razmišljam vse mogoče... O kosilu, o nečem sladkem... Večkrat predolgo, da potem okrog osmih ponavljam:"Heeej... Vstanite. Hitro! Gremo k maši... Pozni bomo..."
A danes ne. Še vedno, pa se res držimo doma in sramotnih poti, nekako ne morem dojeti, da je res, da nam grozi virus, nalezljiv in smrten, kot kuga.
In lagala bi, če bi rekla, da me ni strah. Danes še z dodatno izkušnjo kako je, ko se zatresejo tla pod teboj... Nehote pomislim na znamenja poslednjih časov... In ob fotografiji mater z novorojenčki na zagrebški ulici, v duši jočem. Iz sočutja. In v hvaležnosti za vse, kar nam je dano, ter za tisto, kar nam je (bilo) prizanešeno...

Vem, da bi me že sam vstop v cerkev pomiril... A
zdaj ne. Kdo ve do kdaj še ne...
Tisti zadnji večer, ko se je že vedeli za odločitev, da bodo cerkve od naslednjega jutra zaprte, sem po službi hitela v stolnico... Žalost se je čutila v zraku, roke so segale v žepe in brisale solze...
In zdaj, naenkrat, čutim kaj obnemoglim babicam in dedkom pomenijo prenosi sv.maš... In kaj pomeni hrepeneti po nečem, kar v samoumevnosti premalo ceniš... Zdravje, varnost, službo, sv.mašo, srečanja z dragimi ljudmi...
Sprašujem se, če nas bo stiska spremenila na dolgi rok?
Bo želja po zdravju več kot zlajnana  fraza ob praznikih?
Bo pritisk kljuke cerkvenih vrat res korak k Njemu, ali še vedno le nedeljska tradicija?
Bo objem dragih ljudi drugačen? Bolj previden? Ali pa mogoče še bolj pristen in prepojen s sprejetostjo in hvaležnostjo, da smo?
Nam bo to, ko vidimo, da zmoremo in znamo živeti z manj, odprlo dlani za pomoči potrebne?
Bomo nehali vse gledati skozi prizmo, če se nekaj splača?

Ne vem. Nimam odgovorov. Niti zase. A na pomoč kličem Njega in Marijo, se v duhu postavljam in padam Predenj z eno samo prošnjo:

Če kdaj, potem ZDAJ!🙏

da bi nevarnost minila. In da bi nas nekaj naučila... Za potem, ko bo spet vse prav...

Pravijo, da se ljudje največ naučimo skozi (pre)izkušnjo...
Živimo jo vsi, Bog daj da bi jo vsi tudi preživeli...

Teden in dan po pepelnici ...

Tudi pepelnična sreda je, podobno kot novo leto, pogosto dan, ki si ga predstavljamo kot nov začetek.

Mala zmaga je, ko pri velikonočnem zajtrku zagrizeš v kos potice, pa si se prej, čeprav sladkosned, od pustnega krofa vzdržal vsega sladkega...
Pa vendar se letos sprašujem o smislu podobnih zaobljub...
Ja, ni preprosto odreči se nečemu, kar imaš rad, pa ti je dosegljivo, ampak a je zato moje življenje, življenje mojih dragih kaj drugačno? Sem s tem, če nisem, ne vem, teh evrov namenila pomoči potrebnim, v svetu pustila sled? Ali pa sem si le hranila lastni ego, ki sem ga zdaj lahko okrancljala z novo lento, da jaz zmorem?
A tista, ne vem, 2kg Milke odtehtata en sam moment, ko sem, razdražljiva, ker mi je manjkal košček čokolade, "znorela" nad nekom?

Največje človekovo minsko polje pa ostaja nespremenjeno, če ne kdaj zaradi napuha, se bolj "krvavo"...
Še vedno buljimo v vedno večje zaslone, prezremo pa, ker si ne upamo, zgodbe, ki jih nosijo oči ljudi ob nas...
Tišino preganjamo s hrupom, ki mu pravimo glasba, hkrati pa "zmrznemo", ko bi bilo na mestu izreči kaj iskrenega...
Postavljamo si vedno višje cilje, a hkrati debatiramo o tem, čemur so včasih rekli kmečka pamet...
Navzven se gremo vsespremajočo družbo, kjer toleriramo vsako drugačnost, a hkrati z zakonom dajemo pravico, da ubijamo drugačne, ki se ne morejo braniti sami...
Za druge vemo kaj bi morali, sami pa se izmikamo situacijam, kjer bi padle maske...

Naj bo v postu, bolj kot tehtnica, v ospredju nevidno ogledalo, ki mi ga nastavlja vest...
Kdo sem? Kakšna sem? Kaj bi na mojem mestu naredil Jezus?

Rezultat ni preprosto dokazljiv. A On, ki vidi na skrivnem, vidi in ve.
Za vsak korak, za vsako misel in vsako solzo. Na križ, v grob, v vstajensko jutro je šel tudi zaradi mene in zame... Zato ni razloga za preplah!