Odmev...

 V sklopu službe obiskujem "Montessori predavanja", no, bolje bi se jim reklo "urice"... In se, tako mimogrede, čeprav to ni osnovni namen,

naučim kaj tudi o sebi.

"Povejte nekaj v čemer je vaš sodelavec (ki naključno sedi nasproti) dober",se je glasilo začetno navodilo. Kaj pravzaprav vem o človeku, ki ga zgolj srečujem na hodniku??

Nato pa:"Povejte v čem ste pa vi dobri? Pa ne bit' skromni..."

Pa res, se kdaj pohvalim? Sebe? Na glas ali pa vsaj tako na tiho, v sebi? Nenazadnje, znam sprejeti pohvalo, kompliment? Ali pa bolj sledim onemu "lastna hvala, cena mala"? Ker se to zdi v nasprotju s skromnostjo?

Nenazadnje to slednje izpodbija že tisti stavek:"Kaj imaš, česar nisi prejel?" In če si prejel, ni "tvoje", ampak ti je bilo dano, z namenom, da uporabiš...

Ne, ne delim preveč pohval, ne drugim, še manj sebi. Ker prepogosto bolj vidim tisto, kar ni, kot tisto, kar je... In opaziti tisto, kar ni, je premosorazmerno s časom in bližino, ki jo delim s sočlovekom.  Lahko je  splošno (po)hvaliti nekoga, s katerim zgolj izmenjaš pogled, nasmeh ali pozdrav, teže je, ko se med seboj poznamo in zaznavamo v globinah naših biti... Ker ni prostora za fraze in floskule, ker ni fasad, ampak realnost. In pogosto, vsaj jaz, pozabljamo, da je realnost edina resnična, edina lepa, da je edino iskrenost tista, ki realnosti daje moč, da obstaja, vztraja in ostaja...

In potem se zgodi, da se zaveš, da znaš prositi, čeprav včasih brez izrečenega prosim, da pa šparaš zahvale in pohvale... Pa tako pogrejejo človekovo notranjost...

Evo, izziv. Mogoče že za danes, za nocoj, mogoče, ne vem, za bližajoči se advent... Povejmo si lastna občutja in čutenja, povejmo to, kar cenimo pri drugem, podarimo si bližino in objem. Ker je to največ, kar si, na poti sprejetosti in ljubljenosti, v vseh odnosih, (z)moremo dati...

Na predvečer praznika.....

Nekateri se gredo maškare, meni pa v tem večeru misli odplavajo....
 1. novembra kot otrok nisem imela rada.... Zdel se mi je turoben in mrk... Grobovi, ob katerih smo ustavljali korak, so bili zaznamovani z imeni ljudi, ki so se mi zdeli tako zelo oddaljeni, da so  mi bili navkljub krvnim vezem, skoraj kot tujci... Njihova  in moja življenjska pot se največkrat ni niti bežno dotaknila...
 Sta mi pa ta praznik na poseben način "zaznamovala" stara mama in stari ate. Nobeno leto, pa čeprav je mraz rezal do kosti, nista zamudila ne večernic, niti blagoslova pokopališča. Zvečer pa sta, navkljub lepi starosti, kleče, s komolci opirajoča na stol, molila zanje, ki jih ni več tu... Kdo ve koga vse sta se spominjala...
Zagotovo staršev, pa vseh, ki so preko let odhajali v večnost, pa vsak svojega brata, ki sta oba nosila ime istega svetnika, ki ga upodabljajo z gosjo ob nogi... A ta brata si nista "delila" le krstnega patrona, ampak tudi to, da je oba, v cvetu mladosti, pokosila druga svetovna vojna, ter njuni telesi zagrnila neznano kje...
Vem tudi, da je stara mama v zadnjih letih pogosto živo sanjala njunega sinčka, ki je poslednjič izdihnil, ko so ga nesli od krsta...
 Oba, babica in dedek, že več kot desetletje počivata na božji njivi... Življenje gre naprej in zgodovina se ponavlja. Zdaj namreč ob nama med grobovi hodijo najini otroci in sprašujejo podobno kot sem sama pred kake četrt stoletja... Za njih sta, čeprav pradedek in prababica, "tujca", ki ju poznajo le s fotografij... A meni se za črkami v kamen vklesanih imen slikajo podobe, ki so sicer minile, a v meni živijo in mi še vedno, kdaj pa kdaj, v hvaležnosti zameglijo pogled..
Ne bom Vam prižigala sveč. Spomin na vas, babice, dedki, botrca in boter, teta Katrca, pa Karlina in  Herman, pa pokojni župnik, ki me je krstil in poročil, pa Vejhečev stric, in vedno nasmejana Jure in Stane....., je kot plamenček, ki bo v mojih spominih živel dokler ne dogori stenj mojega življenja...
Ne vem kdaj bo to (pa čeprav se pogosto obnašam kot da še ne more biti kmalu)...
Takrat se pa itak srečamo... Ker verjamem, da vezi, ki se stekejo med ljudmi, ne more pretrgati smrt, računam na Vas, da mal' "pofehtate" zame "tam gor"...

Gospod (po)skrbi...

Eni radi uporabljajo besedo naključje, drugi usoda, jaz pa, ko bolj in bolj razmišljam, temu, s hvaležnostjo, rečem Božji načrt.

Znova in znova me življenje pripelje do tam, ko ostajam brez besed. Ko se le čudim. Tisto nevidno se ob človeku začuti kmalu, če ne že takoj... Ne vem po kakšnem ključu, a kot bi se zaznale duše, kot bi se srečala srca, ki v drugem čutijo nekaj, kar jim je dragoceno... In tako se rojevajo prijateljstva.

Prijateljske vezi so več kot kri. Niso, če niso preračunljive, vezane ne na spol, ne na starost, kaj šele status. So kot bi si z obraza postrgal make up in pred drugim preprosto zgolj in samo bil. Pa bi se mu vseeno zdel lep.  In bil hkrati varen. Ter tako sprejet. Z zavedanjem, da veš kdo je drugi in kdo si ti sam. Z zaupanjem, da se lahko zaneseš nanj.

V različnih trenutkih pogrešamo prijateljsko bližino. Enim manjka družba ob mizi, drugim na potepanjih, tisti bolj "občutljivi" pa potrebujemo predvsem varnost, kjer smemo ubesediti sanje, strahove in doživetja.  Tega ne razume kdor sam ne potrebuje takih odnosov, kjer smeš in upaš biti ranljiv. A ni skrivnostno in čudovito hkrati, da se "taki" kdaj začutimo med seboj tako rekoč skoraj takoj? In to nepričakovano, brez da bi se iskali. In besede stečejo, kot bi se poznali že od nekdaj, kot bi si bili poslani. 

Vedno bolj verjamem, da smo si namenjeni, da se naše poti križajo z namenom, da bi si bili opora, navdih, da bi si pomagali vztrajati v dobrem. Da bi nam tako Bog po drugem podarjal to, kar pogrešamo pri sebi... Da smo drug drugemu lahko tudi kot angeli v človeški podobi...

Jezus, vate zaupam!

 Med delom se v mislih večkrat poigravam s številkami...  Kdaj so minila ta leta, ki so že tričetrt najinih otrok ponesla preko "magične" 18-ke..

 Že kar nekaj let pa je, med šolskim letom, "mojih" tudi nekaj otrok, ki prihajajo k verouku.
Bili so četrtki, ko so bili popoldnevi kot bi si jih lahko le želela, vmes pa tudi taki, ko se je zdel edini cilj le, da zdržim, da "preživim".... :)
Ne vem, kaj je otrokom dalo leto, kaj so "odnesli", a zaupam, da "rast" ni odvisna od mene.
Meni so ogromno dali. Nenazadnje kdaj, zaradi njih, drugače gledam tudi na naše štiri.

 ;)

Ne da se opisat' momenta, ko te spreleti "kurja polt" in se zdrzneš, ker čutiš, da otroci "pijejo" besede.
Lepo je, ko se nadrenjajo na stopnici pod tabernakljem, a nekam moten postane moj pogled, ko se kdaj zasliši glasek, ki na najsvetejšem kraju zmore ubesedit' to, kar ga boli, ko prosi da bi dedi ozdravel ali pa da bi se ati in mami pobotala in bi bili spet vsi skupaj...
Tako iskreni in še nič kaj preračunljivi so mali čmrlji...

foto:radio.ognjisce.si

 A v teh dneh me nekaj še posebej boli... In na prvi trenutek se zazdi, da sem brez "moči"...
Si predstavljate kako bi se znašel v prometu nekdo, ki bi tečaj CPP-ja delal s figo v žepu, ker da jih dela samo toliko da jih pač ima, upoštevati jih pa nima niti namena, ker bo vozil po svoje? Menda je kar vsem jasno, da se ne bi dobro končalo... Nekako v tem stilu se marsikdo obnaša do verouka in zakramentov...

Že res da se vsa leta občasno zalotim v želji, da bi bil verouk "vreden" vsaj toliko kot trening ali pa plesne, ali celo mažoretke, da bi ne bil le nekaj, kar odkljukaš, potem pa pozabiš. Mogoče je prav šmarnični maj tisti, ki bi jim lahko dal začutiti mladostni naboj Cerkve,  mogoče jim bo čisto neka "malenkost" pomagala utrditi zavest, da tu je in bo vedno mesto tudi zanje, mogoče je veroučni obisk cerkve tisti, ki jim bo pustil spomin, da se na kolenih izprosi marsikaj. 

To je dosti težje, če ga starš pospremi do vrat, sam pa med tem odide na čvek. Kako drugače je otrokom, ko skupaj z njim molita tudi ata ali mama. To je tisti pravi verouk! To je zgled, ki ga ne more dati noben katehet.

Gledano nazaj je pod "skupno črto" letošnjega leta seštevek tega, kar je ostalo meni, najlepše ujet v besedi hvaležnost in zaupanje.
 Če je v kom ostala tista resnična sled, bo pokazal čas, On za  "zlatimi vratci" pa tako pazi nanje, zato ni prostora za strah. Mogoče bo kdo, v lastni svobodi, res "zataval", a verujem, da bo, čeprav po mnogih ovinkih, spet našel pot...
In nikoli se ne ve, mogoče mu en sam majski večer, mogoče rožni venec Božjega usmiljenja pred tabernakljem, pusti v spominu kaj, kar mu bo čez leta naravnalo "kompas"..., jaz pa ponavljam le: "Jezus, vate zaupam." 

Iz leta v leto bolj ...

Iz leta v leto bolj brez besed

in bolj pretresena od Golgote ...

Iz  leta v leto bolj ganjena od "norosti" Božje ideje 

in poslušnosti sina, sploh pa "norosti" Ljubezni ...

Iz leta v leto bolj spoznavam,

da sama stokam že pod "križci" vsakdana (tudi zdajšnje stanje, ko mi pravzaprav (še) nič ne manjka, je tak križec),

ki se s svojo majhnostjo izgubljajo v senci Lesa, 

kjer Križani čaka, da bi mi smel biti "Simon" ...

Iz leta v leto bolj zaupam v žarke iz Njegove prebodene strani, 

brez Svetlobe bi ne bilo beline niti za drobceno snežinko...

In iz leta v leto bolj srčna postaja aleluja...

Naj bo taka tudi Tvoja!!!...

Ker je vstal in živi!

Ter čaka in ljubi! Slehernega izmed nas.

Imamo razlog za veselje. In hvaležnost. :) 

Ker smo ljubljeni. Odkupljeni. Odrešeni. Za vso večnost. Aleluja!!

"Go with the Flow? "

 Ko se zdi, da so stvari na pravem mestu, da vse "klapa" in "štima", se rado začne nekje komplicirati... Vsaj meni. 

V vsaki taki situaciji se počutim kot da imam velik problem. Pa mogoče le ni tako velik, če bi zmogla pogledati čez "planke" do njih, ki se zares borijo za preživetje, ali še huje:za življenje. 

Mogoče tako mora biti, da se zavem tega, kar imam? Mogoče je to le brca za korak naprej? A kako stopiti, če nisi prepričan v lasten korak, če se počutiš, kot da stopaš v neznano? Če se čutiš sam? In te (me) je strah?

Nekaj mi manjka. Zgovarjam se, da nimam "papirja", pa je bolj res, da nimam poguma za nove korake, predvsem pa, da bolj slabo trgujem s podarjenimi mi talenti, ker se oklepam vrabca v roki, saj goloba slutim le v obrisih.. 

"Go with the flow." 

Ne vem. Nekako bi, vsaj zdi se mi, po moji uporniški duši, rajši šla proti toku, kot pa s tokom. A poguma mi manjka. In zaupanja vase.

Res pa je, da veselje in strast ne pomenita nujno kruh... In moje strasti so vse bolj take neprofitne. Začenši s šivanko ali pa z ljubeznijo do prepletanja besed... 

Med vdihi se sprašujem kakšen plan ima Življenje z menoj? Kam me vodi? Zdelo se je kot nalašč zame, kot manjkajoči delček... Zdaj se zdi, da sem v ta košček sestavljanke vsakdana polagala (pre)več... Da nisem tako svobodna in da bom morala spet okrepiti zaupanje, da vse bo. Ob pravem času. Kot strela z jasnega. Kot je bilo, ko so se mi, takrat čisto iznenada, odprla ta "vrata". 

A res prerastemo določene poti? Pa tako lepo je  delati s in za srčne ljudi... A res pridemo do razpotij, ko se s podanimi dlanmi, objemi in hvaležnostjo v srcu, razidejo poti? 

"Go with the flow"  ne zmorem zlahka. Tudi  zato, ker nikamor ne stopam z rezervo, ampak z vsem, kar sem... Bo že tako, kot je prav. Mora biti. Priložnost me bo našla. Vem, da me bo. Le potrpežljivosti, poguma in zaupanja mi manjka. 

Ker me je ugrabil strah in njegove nevidne, a strašno dolge sence... 

Ena na ena. S samim seboj.

 Kot da so se besede zataknile nekje v meni. Ali pa mi je zmanjkalo poguma?

Ali pa sem se mogoče le vdala? Ne vem.

A čutim, da je v meni mir... Čeprav kdaj (zdaj) čakam na to, da drug naredi korak, začne pogovor... Nekako se mi zdi, čeprav bi lahko znova, kot že nič kolikokrat, sama začela korake, ki manjšajo razdaljo med ljudmi, da čakam z mirno vestjo. Ker se človek enkrat začne sam sebi zdeti bedak, ko znova in znova drugemu z besedami in dejanji pritrjuje, da ga je vesel, da misli nanj... Ker so odnosi, na vseh relacijah, med nami in ne nazadnje tudi z Bogom, kot dvosmerna cesta... Ker se človek nauči (tudi) biti sam. 

A odnosi niso monologi. Če vedno nekdo daje pobude, če vedno ista stran vzpostavlja povezavo (četudi zgolj telefonsko), če se vedno le en sonči v občuteni naklonjenosti, hkrati pa se ne trudi pokazati, da je drugega vesel, da je hvaležen zanj in da sta mu odstiranje tančic miselnega sveta ter podarjen čas najlepši dar, potem je odnos obsojen na stagniranje, če ne že umiranje..

Ne, to niso malenkosti. Vsaj zame ne. Pristni odnosi, iskreni trenutki so nekaj, kar mi je kot hrana, mi je navdih, mi je moč, da se počutim skoraj nepremagljiva...

Ja, mogoče sem čudakinja. Za koga. A ne rabim glamurja, niti chefov za moj krožnik, niti eksotičnih destinacij, ampak zgolj mir in toplino. Lahko doma. Lahko zgolj ob skodelici čaja ali kozarcu vode. Z ljudmi, ob katerih zna biti še tišina prijetna. A vsega tega se ne da izsiliti. Nenazadnje, mogoče, res kdo tega ne rabi, ali pa si ne upa biti ranljiv v lastni iskrenosti.

Največja ljubezen je dati drugemu svobodo za ne. In hkrati ne z užaljenostjo zapahniti duri lastnega bitja, da odnosu vedno ostaja možnost, da znova vzcveti, da se dvigne kot Feniks izpod pepela...

Umetnost življenja. Spokoj srca in uma. Veselje trenutka. Brez zamer. V hvaležnosti. 

Ideal. In

dar, ki vsak trenutek, naj si bo v družbi ali samoti, spremeni v vrednega.

Lepo je, da si. In lepo je, da sem. :)