Odmev...

 V sklopu službe obiskujem "Montessori predavanja", no, bolje bi se jim reklo "urice"... In se, tako mimogrede, čeprav to ni osnovni namen,

naučim kaj tudi o sebi.

"Povejte nekaj v čemer je vaš sodelavec (ki naključno sedi nasproti) dober",se je glasilo začetno navodilo. Kaj pravzaprav vem o človeku, ki ga zgolj srečujem na hodniku??

Nato pa:"Povejte v čem ste pa vi dobri? Pa ne bit' skromni..."

Pa res, se kdaj pohvalim? Sebe? Na glas ali pa vsaj tako na tiho, v sebi? Nenazadnje, znam sprejeti pohvalo, kompliment? Ali pa bolj sledim onemu "lastna hvala, cena mala"? Ker se to zdi v nasprotju s skromnostjo?

Nenazadnje to slednje izpodbija že tisti stavek:"Kaj imaš, česar nisi prejel?" In če si prejel, ni "tvoje", ampak ti je bilo dano, z namenom, da uporabiš...

Ne, ne delim preveč pohval, ne drugim, še manj sebi. Ker prepogosto bolj vidim tisto, kar ni, kot tisto, kar je... In opaziti tisto, kar ni, je premosorazmerno s časom in bližino, ki jo delim s sočlovekom.  Lahko je  splošno (po)hvaliti nekoga, s katerim zgolj izmenjaš pogled, nasmeh ali pozdrav, teže je, ko se med seboj poznamo in zaznavamo v globinah naših biti... Ker ni prostora za fraze in floskule, ker ni fasad, ampak realnost. In pogosto, vsaj jaz, pozabljamo, da je realnost edina resnična, edina lepa, da je edino iskrenost tista, ki realnosti daje moč, da obstaja, vztraja in ostaja...

In potem se zgodi, da se zaveš, da znaš prositi, čeprav včasih brez izrečenega prosim, da pa šparaš zahvale in pohvale... Pa tako pogrejejo človekovo notranjost...

Evo, izziv. Mogoče že za danes, za nocoj, mogoče, ne vem, za bližajoči se advent... Povejmo si lastna občutja in čutenja, povejmo to, kar cenimo pri drugem, podarimo si bližino in objem. Ker je to največ, kar si, na poti sprejetosti in ljubljenosti, v vseh odnosih, (z)moremo dati...