Malenkosti, ki to niso...

 Ko občasno preberem katerega od starih zapisov, se vprašam, če se kdaj ne zdim kot da skozi nekaj "stokam"... ;) Nočem tega, niti približno, le zdi se mi, da s tem, ko ozaveščam momente, ki bi lahko bili "drugačni", še bolj cenim one "po(po)lne", ter da sem še bolj hvaležna zanje...
Ja, da ne bom pisala zgolj ko mi je težko... :)
Tega je sreči, ko potegnem črto, dosti manj od vsega drugega...
Sicer pa se vse tisto, kar pride, pa čeprav si ne bi izbrala, ne le pozabi, ampak naravnost izniči...ob "malenkostih, ki to niso"..

Trenutek je popoln že zgolj ob tem, da mi je nekdo, ki mi je ljub, blizu...,čeprav zgolj nemo sediva drug ob drugem in se kdaj spogledava, čeprav le tiho opazujem spokoj na dragem obrazu ali poslušam umirjeno dihanje...

In te male "bučke", ki kar prehitro zrastejo...in pogosto (kot da kdaj celo uživajo v tem) skrbijo za  pestrost in testiranje mejnih vrednosti vzdržljivosti maminih živcev... V resnici pa stene hiše spreminjajo v dom...ko z razigranostjo, spontanostjo... ter z točkami, ko kot da se gredo "kdo bo koga" vanj  vnašajo življenje...

In toliko vsega, kar se v samoumevnosti izgubi...
Toplota, ki me objame, ko stopim skozi vhodna vrata...
Hvaležnost za močne roke, ki poskrbijo, da v mrzlih dneh, drv ne zmanjka...
Čudeži vseh čutov, ki mi omogočajo čutiti in okušati lepoto vsega kar je...
Prasketanje ognja v krušno peči...
Sonce, ki pomladno zeleno barvo naredi naravnost prosojno, ter se sprehod po gozdu zdi kot bi hodil pod zelenim pajčolanom...
Pa vonj sveže preorane zemlje, ki bo čez par tednov kot nedrje, ki hrani vse kar v njej klije...
Tisti noro lep občutek, ko nekomu polepšaš dan, ogreješ srce ali pa si ob izrečenem povabljen v skrivni svet drugega...
Melodija pesmi, ki me ogrne v kurjo polt...
Knjiga, ki "me najde"...
Tisti noro lep občutek, ko se spretnost prstov kot da popolno preplete med dve niti šivalnega stroja v nekaj, kar bo nekoga, zares ali le navznoter, ogrnilo v toplino...
Nestrpni smrčki in previdni pogledi za priboljšek hvaležnih živali...
Topla voda, ki čisto nežno, iz prhe, obliva moje telo...
Film, ki me je "zadel"...
Toni, ki jih izvablja violski lok...
V tipke klavirja spontano ujeta popolnost trenutka...
Zvok, ki me opomni, da se je nekdo s sporočilom spomnil name...
Klic koga, ki me pokliče samo zato, da bi me slišal...
Nepričakovano drobno darilce...
Zvok hišnega zvonca, ki me zvabi na prag, ker me kdo preseneti z obiskom...
Torta, ki je prehitro zmanjka...
Sosed, ki je v težavah vedno pripravljen...
Komaj opazna sled parfuma, ki se ujame v nosnice in prebudi kaj iz spominov...
Vonj, ki se vali iz skodelice, katere vsebina me bo ogrela...
Med, ki se v enakomerni krivulji "zlaga" iz žlice v topel čaj, ki z vonjem materine dušice, diši po poletju...
Pogled, ki me je vesel...
Križek, ki me pospremi spat...
Objem, ki me pomiri...
Neskončen seznam, ki človeka kot da "potunka" v srečo in hvaležnost...
Sploh, ko si zares "pride gor", da ni nujno, da bo še kdaj spet tako, da pravzaprav niti za jutri, niti za nocojšnji sončni zahod, ne ve če mu bo še podarjen, ko doume, da vse mine, ter odmeva v večnost... Hvaležnost za vse, za vsakogar, hvaležnost Njemu...

A kot da včasih rabim odsotnost nečesa, da se zares zavem vrednosti le tega... Kot da me odsotnost nečesa, "sestradanost", uči "živeti na polno".
Zato, najprej zase, ozaveščam in shranjujem tudi trenutke, ko se zdijo "kašče prazne", ko se dnevi zdijo kot "obdobje suhih krav"...
Ker se takrat "hranim" s spomini na "malenkosti, ki to niso", ker  takrat upanje, življenje, sebe... najlaže polagam v Dlani, ki so zibel. Zibel vsega kar je in kar bo. In vem, da bo, pod črto, če se že sproti kdaj ne zdi tako, ne le dobro, ampak zelo dobro...