Ptički na polno žvrgolijo ...
A zakaj kot da so kdaj daleč stran?
Kot da melodija njihovih kljunčkov zgolj odmeva od nekod daleč, čeprav sedijo v krošnjah istih dreves kot v jutru, ko mi njihova vesela pesem kot da pospeši srčni utrip?
Kot da so v ušesih dodatne membrane.
Jih je ustvarilo življenje ali sem jih nastavila sama?
Ne vem. Res ne vem.
A čutim, da se v meni pomlad, tako čisto zares, letos še ni zgodila ...
Kot da sem olesenela v nečem starikavem, če ne že starem,
kot da so me zgodbe (moje in drugih) zaznamovale, tudi ranile,
kot da je v meni nekaj, kar je dosti težje od tega, kar občutijo kolena, ko sopiham v breg ...
 |
| Križ na Humu (foto:K.) |
Vem kaj je.
Teža, ki je ne zazna skala najbolj natančne tehtnice, je teža zgodb, misli, besed in dejanj, ki se vsaka zase zdijo nepomebne, "brezvezne", a ko, če se, v neizgovorjenem nalagajo, postajajo kot svinčene "pošasti", ki v primež otožnosti ujamejo celega človeka ...
In ptički se zdijo tako daleč ...
Dokler jih ne poslušaš še z n(N)ekom...
Po tistem, ko sta, ker si ti povedal, on poslušal, "zminirala" bremena ...
In nato se, ker si bil slišan, zaznan, začuten... v čeprav mogoče smešni realnosti lastnih, tudi namišljenih podob, teža razblini, izpuhti, se izniči ...
Vem kaj je.
Premalo Mu šepetam ... Ne le na kolenih, ampak tako mimogrede in spotoma.
Premalo Mu šepetam. Ker si še vedno ne upam odpreti Mu "vrat" na stežaj.
Hvala za ubesedeno iskrenost. Torej, "Kdaj se v človeku zgodi pomlad?" Pomembno se mi zdi, čutiti in vedeti, kaj in kar ljudje dejansko smo. Zagotovo osebnost - kot "pojava" človeka - in vsekakor več kot le-to, kar mislimo, da smo. Vse naše predstave, zaznave, misli, pojmovanja in prepričanja o sebi, in tudi čustva, sodijo med najpomembnejše notranje standarde, merila in gibala - saj usmerjajo naša doživljanja in obnašanja - ki v primarni in spontani molitveni drži - ustvarjajo pogoje za vsakodnevno Novo Pomlad. Lahko bi rekli: da človek bil bi srečen, dejansko potrebuje pre-Porod, iz dneva v dan ...
OdgovoriIzbrišiHvala za Vaš dodatek zapisu.
IzbrišiPriznam, večkrat sem ga prebrala, a za odgovor nekako ne najdem besed ... Ker zapisanim besedam preprosto prikimavam ...
Vse dobro :)
Pomlad je lahko prav vsak dan, sleherni trenutek. Najpomembnejše pa je to, da nas Bog spremlja in podpira vsak dan. To je potrebno občudovati in gledati.
OdgovoriIzbrišiNe pozabi, pomlad je v tebi!
Nežno naj te prebuja ...