In "izkupiček" največkrat ne gre v številke, niti ga ni moč videti ...
A sama ga v sebi čutim.
Kak dan bolj, kak dan manj ...
In veselim se dni, ko ob pogledu nazaj obstanem. V hvaležnosti in čudenju.
A prevečkrat se, kot tat, priplazi dan, ko se, skoraj od zore do mraka, sprašujem o izgubljenih priložnostih in se sučem med nevidnimi če-ji ...
Dokler me ne preglasi tisto "nekaj", kar me strese od zavedanja minljivosti ...
In naenkrat mi je žal za vsak prezrt, iščoč pogled;
in do kosti me zazebe od zamujenih objemov ...
V ušesih zaboli od odsotnosti glasu in tišine. Razum ve, da časa ne bo nazaj, a srce kot da skuša nadoknaditi zamujeno in v ritmu utripov ponavlja zdaj "hrepenim, pogrešam, ljubim...", ter kdaj drugič "prosim, odpusti..."
Skoraj v nedogled.
In dušo si polasti le ena želja ...
Da bi me tvoj angel na ramenih pritihotapil v tvoje sanje, kjer bi te na čelo poljubila ...
Čisto narahlo. Kot bi te pobožala metuljeva krila ...
Samo da prideš, in vse bo vredu. Vse kar je v tebi, šteje :), govori Resnice glas <3
OdgovoriIzbrišiZa vsak nov korak se je potrebno malo oddahniti. Nič ni narobe, če to storimo tako kot opisuješ v zadnjem odstavku ... to je res nekaj lepega, še bolj pa zdravilnega. Zanimivo, kako podobno mojemu razmišljanju, želji, dejanju :)
OdgovoriIzbriši