Čas sprememb???

 Vsake toliko časa se najde kdo, ki začne ponavljati, da smo v času velikih sprememb ...
In človeka kar malo "stisne", sploh, ker ponavadi te obetajoče spremembe ne pomenijo nič dobrega ...
 In včasih se vprašam, pravzaprav se mi misel ponudi, brez da bi jo zavestno prebujala,  če ni vsak trenutek, ki nam je dan, čas spremembe ... A si kdo upa, tako iskreno, trditi, da je, navkljub temu, da ni menjal niti službe, stalnega bivališča, kaj šele življenjskega stanu, navznoter, v svojem bistvu, ker telesu pač emšo slej ko prej pokaže zobe, čisto tak kot je bil pred, recimo, samo letom dni??? Ne verjamem.

Zase vem, da nisem, da se spreminjam, da me življenje brusi, da me odnosi  oblikujejo, da se spreminjam v niansah razmišljanja, da se mi včasih zazdi, da bi sama sebe, tako kot sem danes, pred desetimi leti doživljala kot neznanko, tujko ... A hkrati se sprememb še vedno bojim, še vedno bi se oklepala tega, kar diham, okušam s polnimi pljuči danes ... In vsakič, ko to egoistično poskušam, me življenje boleče prizemlji, tudi skozi bolečino in solze. Zgleda, pa naj se sliši še tako noro, da to rabim.

Ni lahko, ko navkljub zavestni želji, prestopiš iz ednine v dvojino ... Kot da je vse, od zajtrka do ure odhajanja v meževo naenkrat nekaj, kar se tiče dveh ...
Spremembe prinese, sploh prvo, devet mesecev pričakovano bitjece ... In tu mi pride na misel zlajnana fraza, ki jo izjavljajo oblasti željni ali pa pravkar izvoljeni:" Nič ne bo, kot je bilo ..." Ker je tako presneto res. :)
In tako življenje človeku zleze pod kožo ... Na trenutke si, pa ne da bi se ne veselil napredka otrok, človek zaželi, da bi ustavil čas ...
A ta ne le teče, ampak naravnost beži...in v življenju mame slej ko prej pride trenutek, ko si šolske torbe oprtajo vsi..., ko se včasih tako željenih pet minutk tišine raztegne preko celega dopoldneva ...

Od takrat kot da so spremembe še v višji prestavi ... Ker si ni moč več hladno tajiti, da se nezadržno bliža čas, ko bo tišina, ali pa samota daljša od dopoldneva ...
Tudi zato mogoče za koga postajam "čudna", tudi zato se septembra veselim in bojim hkrati, tudi zato se, po novem, kdaj pogovarjam tudi s psom in ne le s sabo ...?
Tudi zato komu od domačih uide:"Pa ti?.... Si bila ja vedno proti ... :)"
Ja, tudi zato, ker večkrat dišijo po zarečenem kruhu, se sprememb, na tihem, vsi bojimo ... A so neizbežni del življenja in vse dimenzije obsegajoč opomin, da bi živeli na polno, da bi živeti "carpe diem" bil hkrati neskončen izvir vsega, česar se kasneje hvaležno spominjamo, in kot varovalka pred zamujenim...