Tako. Že od nekdaj mi je ležala pisana beseda, pravzaprav se še iz šolskih dni spomnim, da je bila pola papirja pri šolski nalogi premajhna.. :) Pogosto se mi zdi škoda besed in misli, ki se mi tkejo v glavi, nato pa utonejo v pozabo.. Naj tale blog s pomenljivim naslovom "Šepet s seboj, Teboj", postane zbirališče mojih besed, tudi tistih, ki so bile objavljene kje drugje, pa tudi neizrečenih misli, ki se rojevajo v trenutkih, ko sem fizično sicer polno zaposlena, misel, duša, srce pa jadra...
Vse dobro!
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Sosedova trava je bolj zelena
Ljudje (to je laže napisati kot jaz) velikokrat, v notranjosti, ostajamo kot otroci, a ujeti v odrasla telesa. Gledamo druge in se z njimi p...
-
Včasih si mi zdi, da se moči uma niti približno ne zavedamo. Nisi to kar ješ, ampak to, kar misliš si. Moč misli je skorajda brezmejna. Včas...
-
Na delovnem mestu se srečujem s starejšimi, pravzaprav tako starimi, da vedo, da je tu njihov zadnji dom pred večnostjo. In se učim od njih... -
V teh dneh se mi v glavi pojavljata dve podobi, ki sta se me v minulih dneh dotaknili. Prva sta mož in žena, ki sta se našla v letih, ko več...
Naj bodo zapisane (pa tudi vse izrečene in neizrečene) besede zdravilne.
OdgovoriIzbriši