Tako. Že od nekdaj mi je ležala pisana beseda, pravzaprav se še iz šolskih dni spomnim, da je bila pola papirja pri šolski nalogi premajhna.. :) Pogosto se mi zdi škoda besed in misli, ki se mi tkejo v glavi, nato pa utonejo v pozabo.. Naj tale blog s pomenljivim naslovom "Šepet s seboj, Teboj", postane zbirališče mojih besed, tudi tistih, ki so bile objavljene kje drugje, pa tudi neizrečenih misli, ki se rojevajo v trenutkih, ko sem fizično sicer polno zaposlena, misel, duša, srce pa jadra...
Vse dobro!
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Zakonske slike
V teh dneh se mi v glavi pojavljata dve podobi, ki sta se me v minulih dneh dotaknili. Prva sta mož in žena, ki sta se našla v letih, ko več...
-
Včasih si mi zdi, da se moči uma niti približno ne zavedamo. Nisi to kar ješ, ampak to, kar misliš si. Moč misli je skorajda brezmejna. Včas...
-
Pride obdobje v življenju, ko so urniki septembrskih popoldnevov teh, ki nam je podarjeno, da nas nekdo kliče mama ali ata, polni roditeljs... -
Ko se bliža november, ko so celo v cerkvi že na voljo pratike, se zavem, da bo tudi to leto kmalu le še spomin. In še pogosteje se pojavlja ...
Naj bodo zapisane (pa tudi vse izrečene in neizrečene) besede zdravilne.
OdgovoriIzbriši