ZADNJE PREDAVANJE (Randy Pausch)

Tole je iz knjige Zadnje predavanje (Randy Pausch), za predokus, kako skoncentrirano, "prečiščeno" , razmišlja človek, ko se ne le zave, da je življenje kratko, ampak VE, da mu je na razpolago le še par mesecev..., ko želi bližnjim povedati to, kar bi verjetno lahko dokazoval celo življenje:

*Čas je vse, kar imate. In morda boste nekega dne ugotovili, da ga imate manj, kot si mislite.
*Če dovolj dolgo čakaš, te bodo ljudje presenetili in navdušili. Marsikdaj je treba imeti veliko potrpežljivosti, včasih leta in leta, toda na koncu vsakdo razkrije svojo dobro plat. Samo čakaj, nazadnje se bo le prikazala.
*Ne glede na to, kaj misliš, da zmoreš ali ne zmoreš, v obeh primerih imaš prav...
*Ne gre le zato, ali zmagaš ali izgubiš. važno je kako igraš.
*Izkušnje so tisto, kar dobiš, ko ne dobiš, kar si hotel.
*Včasih je treba le vprašati in sanje se ti uresničijo.
*Ugotovil sem, da je najboljša bližnjica najdaljša pot, povzamem jo lahko z besedami trdo delaj. Brez izjeme bom vedno dal iskrenemu človeku prednost pred modernim. Moderno ima namreč zelo kratek rok trajanja, iskrenost pa traja večno.
*Moda je le trgovanje s privlačno zunanjostjo. Dejstvo, da moda pride iz mode, potem pa se spet vrne v modo, in to samo zato, ker peščica ljudi zaradi tega dobro zasluži, se mi zdi čista norost.
*Dobro opravičilo je kot antibiotik, slabo pa kot sol na rano.
*Kart, ki jih dobimo v roke, ni mogoče zamenjati, od nas pa je odvisni, kako bomo igrali.
*Sreča ni nič drugega kot sovpadanje pripravljenosti s priložnostjo.(rim.fil.Seneka)
*Kamniti zidovi ustavijo tiste, ki si nečesa ne želijo dovolj močno. 

Ko bi bilo prav, da mlaj dobi knjižnica ...

 Ko kdo od dragih praznuje rojstni dan, je človeku vedno toplo pri srcu. In s hvaležnostjo prepojeni spomini se kar sami prebujajo iz pozabe ... Ob okroglih se nemalokrat zgodi, da "slavljenca" zjutraj, pred pragom, pričaka z "omejitvijo" okrašen mlaj ...
V našem kraju lepo okroglo praznuje hiša, ki spominja na dvorec... V tem trenutku me zgodovina stavbe niti ne zanima, kajti odkar vem zase, je ta hiša z arkadnimi hodniki zame knjižnica. V njej se dogaja vrsto različnih prireditev, a zame ostaja najprej knjižnica...

Kot šolarka sem ob korakih proti trgu vedno čutila v sebi eno tako notranje pričakovanje... Knjiga je namreč kot najbolj skrbno zavito darilo in do zadnje strani ne veš kaj te v njej še čaka...
Tudi danes, ko malokrat vstopam vanjo čisto sama, saj so s "strastno ljubeznijo" do knjige "okuženi" tudi naši otroci, so ti trenutki zame praznični.
Lepo mi je, ker čutim, da se tudi otroci tam počutijo "doma". In naša najmlajša, ki se v teh dneh veseli vpisa v šolo, menda že kaki dve leti vztrajno ponavlja, da bo, ko bo velika, knjižničarka. :)
Ne dvomim, da so jo prepričale prav naše knjižničarke. Ker drugih ne pozna. Ker so tam ne le ker jim je to služba, ampak v stiku z bralci in knjigami puščajo delček svojega srca.
Ustanovi težko voščiš vse najboljše. Ker je le kup zidovja, a z vsebino kot da dobi dušo. In naša knjižnica jo ima! Zato vse najboljše! :)

Laški pasijon 2015

Nastopajoči pridno vadijo, plakati že vabijo,
firbčneži pa jih spremljamo tudi na fb strani...


Spodaj je moj lanski vtis. Mogoče koga premami, da si katerega od predvidenih datumov da v plan ... Garantirano bo domov odšel malenkost "drugačen"...
Pa še nekaj.
Lani mi je prišlo na ušesa, da je pa pasijon za otroke prekrut. Aja? Filmi in igrice, kjer se pobijajo na veliko, pa ne? Pravzaprav se mi zdi pasijon en noro lep način, da otrokom pokažemo, da odrešenje ni mala stvar. In otrok, ki si ogleda pasijon, zagotovo na vprašanje o pomenu  velike noči nikoli več ne odgovori, da je to praznik, ker pride velikonočni zajček ... :)

Sinoči, ko smo se tam okrog polnoči pod vtisi pasijona spravljali k počitku, nisem našla besed, ki bi zajele vsaj približno to, kar se me je v večeru dotaknilo... Še danes jih nimam...
Bilo je enostavno tako zelo dotikajoče, da me je na trenutke spreletel srh in se mi je koža naježila,
in kar težko sem tolažila otroka, ki ga je bilo strah pred upodobljenim hudičem, ter je umikal pogled pred okrvavljenim Križanim...
Z "zvočnimi" efekti je pomagala še narava sama, saj je v trenutku, ko je na križu umiral Sin, v srhljivost dodatno zarezal grom in nebo je prerezal blisk ...
Ne najdem besed, a čutim, da odmeva v meni..., in ne da mi miru, da ne bi za tole, pa čeprav se je do mesta ob Savinji treba malce dlje zapeljati z avtom, navdušila še koga... Greš Ti?
Zanima me, kako boš uprizorjeno "tragedijo" Božjega Sina doživel ti.. ,
še bolj pa kako te bo dvignila novica, da je grob prazen, da je vstal in živi, da smrt nima več moči, kako te bo v novo upanje in radost ovila mogočna aleluja... Naša oma pravi, da ji radost teh glasov odzvanja v glavi vsakič, ko pomisli nanje ...

Besede režiserke v dramskem listu:"Posebnost Laškega pasijona so liki iz prologa(duša, smrt, hudič), ki se pojavljajo skozi cel pasijon ter so nekakšen most med nebom in zemljo. Duše nastopijo na Oljski gori in ponazarjajo najhujše trpljenje človeka, ki je posledica največje teme in zla na svetu. Prihajajo iz globine grobov in so v oblasti smrti( ki je, mimogrede, strašljiva s svojo koso). Prosijo Jezusa, naj jih reši njihovih bremen, svet jih duši in so v najhujši temi brez luči. Jezus prevzema njihova bremena nase, gre v njihovo smrt, čeprav je on sam brez greha, popolnoma čist, brez vsakršne krivde, nedolžen kot jagnje. To je pasijon. Jezus se  popolnoma potopi v človeka, stopi v Adama in z besedami:"Tvoji volji, Oče, se izročam, opere Adamov greh. Duše gredo za križem, na Golgoto, sledijo Jezusovim stopinjam, z njim umrejo, a odrešene vzcvetijo ob Mariji."

p.s.:Preberite še novejši zapis.

Pust, srčki ... in na drugi strani resničnost ...

Danes se prekrivata, prepletata pustna sobota in praznik zaljubljencev ... 
Pa med njima, če pogledaš iz določenega kota, sploh ni neke razlike ... Ker, če je vrtnica, bonboniera v obliki srčkov, ali pa letos menda karte za ogled Petdesetih odtenkov v najbolj dolgočasni barvi, res izraz pozornosti, je nemogoče, da ljubeče srce z naslednjo pozornostjo čaka celo leto... Zato se meni Valentinovo "upira". Ker se mi poleg dobre marketinške poteze trgovcev zdi še neke vrste "maska", oz. nekaj kar "odkljukaš", jutri je pa spet vse po starem. 
Ne, hvala. Ker je vsakdan resničnega, živega odnosa drugačen. 
Pogosto čisto nič "pocukran" ..., A več od čokoladnega srčka šteje to, da me prenaša, ko sem tečna, in mi kdaj pogreje prezeble noge ... :) 
In v spodnjih vrsticah je skrito tisto, čemur, po moje, Valentinovo ne seže niti do gležnjev..

Imeti rad ali biti deležen ljubezni? Kaj je "več", kaj bolj osrečuje?
Priznam, želim si biti ljubljena, hrepenim po sprejetosti, lepo mi je, ko se žarčim v soncu brezpogojnosti, ko se v jasnini oči zrcali preprosto veselje ... A vse to je v svobodi drugega, sama lahko le hrepenim in sem nato hvaležna ...
Enaka občutja me prevevajo tudi ob tistih, ki do njih čutim to, kar si želim, da drugi čutijo do mene ... Le da sem tu svobodna do maksimuma ... Nikogar ne morem "prisiliti", da me mora, v življenju ali pa le v dani okoliščini, sprejet', še manj imeti rad, ljubit', a nihče ne more preprečit' meni, da ga imam rada ...
 Ljubezen te najde, preko zaljubljenosti, ko je ne pričakuješ ... A iz golih čustev se rodi odločitev ... Ta odločitev pogosto ne samo, da ni nič kaj romantična, še "diši" ne več po romantiki ... Večkrat se zdi, da je zgolj niz prilagajanj, odrekanj, umiranj lastnemu jazu in na trenutek človeka popade misel, da je bila dana beseda napaka ... In vse to zato, ker si želim, da bi bil malenkost bolj pozoren, ker bi pa moral vedeti brez da povem ... :)

 Drugič, ko se znova čutim prezrto, me sicer boli, a kot, da mi ne more do živega... Rada te imam, ljubim te,
 odločila sem se zate,
dala sem svojo besedo...
Ne samo, ko dihava kot eno,
ampak tudi, ko me boš pozabil objet',
ko v tebi ne bo sence romantike,
ko me boš spravil do solz, podvomil vame, me ranil v dušo ali mi celo pohodil srce..
Le človeka sva in že naslednji trenutek se lahko "vloge" obrnejo ... To je zame ljubezen: sprejeti, prenašati se v vseh odtenkih!

Ne morem izsiliti uresničitve svojih hrepenenj, a lahko s tem, po čemer hrepenim sama, obogatim druge...

NI lahko narediti prvi korak, a nenazadnje, ko stegneš roke, da objamejo, si objema deležen tudi sam; ljubezen je kot bumerang ...
In ni najbolj pomembno, če mi nekdo, v nekem trenutku, ljubezen vrača ali ne ...

Pa še nekaj se mi vedno pogosteje jasni v moji glavi...
Življenje prepogosto gledam(o) ozko, skozi en odnos ...
A življenje je melodija in ne le en ton ... Življenje je ne le odnos z nekom, življenje je skladba odnosov z vsemi, ki mi jih prinaša trenutek ...
Nekateri so kot udarci na gong, drugi božajoče tipke klavirja, včasih kdo kot zasanjana violina ...
 Če dovolim, da v meni pustijo sled, pa čeprav kdaj tudi boli, postaja moje življenje lepa simfonija, kajti kar pogrešam pri sebi, mi Bog podarja po tebi ....

Ko kak dan opazim, da je pa kdo na blogu bil ...

 Ko kak dan opazim, da je pa kdo na blogu bil, se vprašam, kdo zaide na to stran, se ga dotakne, se še vrne? Hkrati pa me zaskeli, ko pomislim, da se kdo jezi, ko ga zavede naslov, pa razočara vsebina...
 Nemogoče je vsem ugajati... Ne obnese se niti v življenju, niti ko skušam preliti v besede svoja občutja in čutenja...

Pristnost se čuti...., želim si, da jo začutiš tudi ti, ki slučajno zaideš sem, med vrstice, ki širijo špranjo v moj zaklenjeni svet...
Ta svet včasih omamno diši, diši kot divji jasmin,
dehti kot nežna vijolica, obsijana s toplimi žarki iskrenih pogledov,
včasih ga razganja od ljubezni in v njem breztežnostno poplesujejo kot kristali snežink nežni izrazi sprejetosti...
Spet drugič, mogoče se niti še ne obrne dan, pa je prekrit z tančico skrivnostne teme...
Teme, ki se zdi, da je pregnetena s težko meglo, ki duši in jemlje pogum...
Pa pogosto svet ni tako črn, le zato se zdi tak, ker se počutim sama...
  Pišem, da izpraznim svoje misli, a če komu kakšna misel ogreje srce, je to več kot je bil prvotni namen...
To sem jaz, ne pričakujem, da ti bom všeč, a želim si, da če me že ne razumeš, da me skušaš vsaj sprejet'....

Ko me je za trenutek strah prihodnosti ...

 Kakšna dežela postaja ta naša domovina? Zdi se, da tisti, ki nam vladajo, pa čeprav izvoljeni od, izmed in za ljudi, v želji po evropskosti, sodobnosti, raj pod Alpami spreminjajo v nočno moro ...
Kakšna družba, kakšna dežela postajamo?
PO II.svetovni vojni je vstajal brat proti bratu...
Pa danes? Danes marsikaj od tega, kar je bilo v preteklosti zločin po pravu, po naravi pa to tudi ostaja, zakoni utemeljujejo kot pravico ali pa jih oblast skuša "zbasati" v zakonodajo pod pretvezo pravic in dostojanstva ...

 Kam gre ta svet, kjer imajo pravico samo tisti na višku moči, kjer vladajoči pozabljajo, da so vsi rasli pod srcem mame, da so bili spočeti od očeta IN mame, ter da pridejo dnevi, za ene prej, za druge kasneje, ko jim bo bolezen, ali starost, če jim bo dana, prinesla svoje "doklade"???
Kam gre ta svet, kjer imajo ženske trebuh v lasti do te mere, da smejo dovoliti, četudi velikokrat prav pod pritiski očeta novospočetega, da jim postrgajo novo življenje iz zibelke življenja, ki jim jo podarja ženska narava??
Kam gre ta svet?
Kot da še ni dovolj... Kam gre ta svet???
Dostojanstvena smrt? Kje je bila le-ta za vse v opijanjenosti od oblasti pobite po koncu vojne, katerih telesa so nametana po globelih in jaških z manj spoštovanja kot truplo psa, ki ga gospodar zagrne v zemljo???
A kot da vsi ti nemi kriki pobitih in nerojenih še niso dovolj...
Kam gre ta svet???
Ja, za nekatere je "biti na oblasti" kot "biti Bog" ... Znova in znova človek ponavlja Adamov greh ...
Zdaj je na vrsti družina. Prvo varno zavetje. Mamine nežne roke in očetova varna dlan ...  Če nekomu ustreza, da se "daje dol" z istospolnim partnerjem, je to njegova, tako opevana svoboda, pa čeprav je zame osebno to skregano z naravo. In za svoja dejanja bo dajal odgovor vsak sam. A da je taka zveza, ki je v osnovi, sama v sebi, naravnana proti rodovitnosti, družina??? Da je to okolje, kjer bi rastli otroci???  Posvojeni in ali celo izbrani iz "kataloga" in rojeni iz plačanih maternic?? Lepo vas prosim!!!!

Otrokom nam je bilo smešno, ko so stara mama molili za pravo pamet. Pa je in bi bilo še kako treba moliti tudi danes!!! Ja, Bog nam  daj, danes še posebej onim, ki sprejemajo zakone, pravo pamet!!!

Ni pouka ... :) Veselje ali preplah?

 Na spletni strani šole piše, da pouka zaradi izrednih razmer ne bo ... Ne vem kaj naj si mislim ... Vem le, da se zna zgoditi, da bo mularija veselje nad prostim petkom "plačala" z eno soboto ... (To je pa tako kot pri kreditu-veselje ko ga dobiš, kasneje ti pa zagreni kak trenutek.)
 V mojih letih osnovne šole so se v šolo vozili le oni, ki so si s kilometri prislužili ime "vozači", in šolski kombiji niso dostavljali otrok skoraj pred hišna vrata, ter šoferjev ni stiskalo, če prvošolčkova mama ni čakala za glavno cesto, da bi ga pospremila po domačem dovozu ...

Slabe tri kilometre ceste do šole smo v zimskih, pogosto še nič kaj svetlih jutrih, gazili skoraj na celo, saj je bilo tistih nekaj stopinj v neskončni belini, ki so jih pustile noge onih, ki so hiteli v dolino pred šesto, da niso zamudili v službo, za nas malčke preredkih, da bi jih mogli izkoristiti naši drobni koraki ... Pa se ne spomnim, da bi kdaj ne bilo pouka zaradi konkretnih zimskih razmer.
Zelo dobro se spomnim moje prve zime s šolsko torbo.... Snega je bilo parkrat preko mojih kolen, pa mi je mami dala povrh hlač še nepremočljive, da ne bom mokra do riti ... Starejšim šolarjem sem se zato zdela primerna kar za na čelo kolone ...:)

 Kam pelje ta svet?
Razumem, da so za naš čas izredne razmere, ko par dni ni najbolj vestne pomočnice, električne energije, ampak, da bi bili obrazi tako želene zime izredne razmere?
Snežna belina, idila ...?
Led, ki je pogumnim šolarjem, vsaj v mojih časih je bilo tako, pot do hrama učenosti spremenil v drsališče, ta nerodni pa smo gazili ob robu ...?
Premraženi noski in zardela lička ...?
V spominih ni mraza, ampak toplina in odmev smeha, no, ja, pa kakšna solza, ko je bil ovratnik zatlačen s snegom ...:)

Kam pelje ta svet?
Zimske razmere postajajo izredne, zimsko veselje pa panika..
Bojim se, da naši otroci ne bodo zrasli v odgovorne, na spopad z izzivi pripravljene ljudi, ampak prej v pomehkužence, ki se jim bo svet ne bo zdel poln izzivov, ampak naporen, če jih bo ustavila že ovira kot je sneg ...
No, to da se učitelji bojijo staršev, je pa že druga zgodba, ki prav tako zagotovo ne pomaga zrasti otrokom v odgovorne ljudi ... Narobe svet.:(

Pa so spet šle ...

Tako. Spet so šle na najvišjo polico. Vsaka varno zavita in položena v škatlo.
Jaslice namreč...
Božično čas pa res hitro mine ... Kar težko mi je, ko figure drugo za drugo jemljemo iz zdaj čisto izsušenega mahu ... Kot bi se navezala nanje, čeprav so bile v teh tednih od božiča, po začetnem navdušenju, prevečkrat prezrte v svoji bogati sporočilnosti ...
Ne morem, da se ne spomnim vsakoletnih nestrpnih zakajev najmlajših otrok, ko vztrajava, da božične lučke prižgemo šele na sveti večer...  Tako sem enkrat, ko nisem imela odgovora na ta zakaj, rekla, da so ti, ki "prehitevajo", verjetno izgubili koledar. :) Ja, pričakovanje je tisto najlepše, tisto med "še ne" in "potem" ...

V jaslicah je spomin vseh najinih božičnih večerov, še bolj pa vseh najinih, desetkrat po štiri tedne dolgih adventov...

Figurice ne izgubljajo las, sivina se jim obriše, a poznajo se jim dotiki prenaglih, drobnih ročic... Tako npr. naš angelček ne more drugam, ker je nekje med še nespretnimi prstki, ki so ga ljubkovali, izgubil eno krilo...;)

Pred leti je ati jaslice zavaroval z ograjico, da bi jim tako malo podaljšal življenjsko dobo ...:)
 Kako lepo je bilo, ko so se drobne "bučke" ob večeru nagnetle in se naslanjale na ograjico, ter prevzeto zrle na s svečkami obsijane "naše" betlehemske poljane ...
Iz drobnih so zrasle (pre)brihtne glav'ce, ki se, ene bolj od daleč, druge pa že čisto na "ti", spogledujejo s teto Puber ...
Tako so jaslice že drugo leto nastale popolnoma brez pomoči najinih rok ...

Bojim se, da prehitro pride čas, ko bova vanje spet zrla podobno kot na začetku-sama...
S to razliko da, če Bog da, bo nekje kateri od najinih otrok pripovedoval spomine naših božičev radovednim "bučkam" z zvedavimi očmi ...
Ne bom, niti ne morem, še manj smem, otrokom pristriči krila, da "polete" v življenje ...
A na tihem si želim, da bi bil tisti njihov "nekje" blizu, predvsem pa da bi mi bila dana modrost, da bi zmogla otroke "spustiti" in živeti to, kar verjamem ...
Da so dar in ne last...

Misli, ki se pletejo, ko svečka le "brli" ...

 Predlani, ali pa še kako leto prej, nam je Miklavž prinesel svečke z imeni. Vsakemu svojo. Od takrat se svečke ob procesijah, pa tudi ob svečnici, ne iščejo več. Nobenih menjav. Vsak svojo, ne glede na zunanjost, pa čeprav se na njej pozna sled trenutkov neredoljubnosti tistega, katerega črke sestavljajo nje ime ...
 Svečke so kot ljudje ...
Čeprav na zunaj zelo podobne in brez opaznih razlik, se "obnašajo" vsaka po svoje ... Vse imajo "taht", a le nekatere se predajo, prepustijo in pustijo použivati z velikim plamenom-za to, da prinašajo luč in preganjajo sence ...; druge le brlijo; spet tretje pa se zdi, da se plamenčka trmoglavo branijo ...

 Vedno znova me prevzame, ko gledam najmlajše z gorečo svečko v rokah. Vso pozornost namenjajo plamenčku, ki kar odseva v njihovih očeh ... A ko ob trenutku nepazljivosti plamenček "zamre", njegov odsev v očeh zamenja ena sama prošnja: da jo ati ali mami prižge nazaj ...
 Zadnjič se je moja svečka obnašala tako ... Ne toliko kot da zavrača plamenček, ampak bolj kot da se slaboten stenj oklepa plamenčka z zadnjimi močmi.
In skoraj slišno me je spreletelo:"Kakor kaplje smo na veji..."
Kaj "použiva" mene?
Sem (še) luč ali pa mogoče dopuščam, da me "použiva" sodobna kuga "imeti"?
Še znam poklekniti, še dopuščam, da mi On znova razplamti plamenček?
Se obnašam kot da, ker po človeških merilih še nisem v letih za selitev v Svetlobo, imam pred sabo še morje časa?
Se zavedam, da nimam garancije?

 Mogoče ne bi bilo neumno, da bi se večkrat, kar tako brez posebnega razloga, pa čeprav le za par trenutkov, dotaknila stenja moje svečke s plamenčkom ...
Da me spomni, da čeprav preslaboten stenj za debelino sveče, "višine" in podobe svečke na zunaj res ne spreminja, jo spreminja navznoter;
da me spomni, da je tudi človek, pa čeprav hrust kot hrast, le kot votlo deblo, ki se zruši samo vase, če nima v sebi plamenčka ...

 Edina sreča, da ta plamenček nikoli popolnoma ne ugasne, ampak tli tudi pod goro navlake sodobnosti ... Včasih zažari, zasveti, ko se s človeškimi očmi zdi, da je vse ena sama podrtija, da je ostalo le pogorišče napačnih sanj ...
To je tisto, kar primerjavo s svečo spodnese... Bog nad nikomer od nas ne obupa, ampak namesto mene in tebe, ki se včasih braniva lastnega "paketa" življenja, nosi križ in z ljubeznijo razpihuje moje pogorišče-vedno znova...