Pa med njima, če pogledaš iz določenega kota, sploh ni neke razlike ... Ker, če je vrtnica, bonboniera v obliki srčkov, ali pa letos menda karte za ogled Petdesetih odtenkov v najbolj dolgočasni barvi, res izraz pozornosti, je nemogoče, da ljubeče srce z naslednjo pozornostjo čaka celo leto... Zato se meni Valentinovo "upira". Ker se mi poleg dobre marketinške poteze trgovcev zdi še neke vrste "maska", oz. nekaj kar "odkljukaš", jutri je pa spet vse po starem.
Ne, hvala. Ker je vsakdan resničnega, živega odnosa drugačen.
Pogosto čisto nič "pocukran" ..., A več od čokoladnega srčka šteje to, da me prenaša, ko sem tečna, in mi kdaj pogreje prezeble noge ... :)
In v spodnjih vrsticah je skrito tisto, čemur, po moje, Valentinovo ne seže niti do gležnjev..
Imeti rad ali biti deležen ljubezni? Kaj je "več", kaj bolj osrečuje?
Priznam, želim si biti ljubljena, hrepenim po sprejetosti, lepo mi je, ko se žarčim v soncu brezpogojnosti, ko se v jasnini oči zrcali preprosto veselje ... A vse to je v svobodi drugega, sama lahko le hrepenim in sem nato hvaležna ...
Enaka občutja me prevevajo tudi ob tistih, ki do njih čutim to, kar si želim, da drugi čutijo do mene ... Le da sem tu svobodna do maksimuma ... Nikogar ne morem "prisiliti", da me mora, v življenju ali pa le v dani okoliščini, sprejet', še manj imeti rad, ljubit', a nihče ne more preprečit' meni, da ga imam rada ...
Ljubezen te najde, preko zaljubljenosti, ko je ne pričakuješ ... A iz golih čustev se rodi odločitev ... Ta odločitev pogosto ne samo, da ni nič kaj romantična, še "diši" ne več po romantiki ... Večkrat se zdi, da je zgolj niz prilagajanj, odrekanj, umiranj lastnemu jazu in na trenutek človeka popade misel, da je bila dana beseda napaka ... In vse to zato, ker si želim, da bi bil malenkost bolj pozoren, ker bi pa moral vedeti brez da povem ... :)
Drugič, ko se znova čutim prezrto, me sicer boli, a kot, da mi ne more do živega... Rada te imam, ljubim te,odločila sem se zate,
dala sem svojo besedo...
Ne samo, ko dihava kot eno,
ampak tudi, ko me boš pozabil objet',
ko v tebi ne bo sence romantike,
ko me boš spravil do solz, podvomil vame, me ranil v dušo ali mi celo pohodil srce..
Le človeka sva in že naslednji trenutek se lahko "vloge" obrnejo ... To je zame ljubezen: sprejeti, prenašati se v vseh odtenkih!
Ne morem izsiliti uresničitve svojih hrepenenj, a lahko s tem, po čemer hrepenim sama, obogatim druge...
NI lahko narediti prvi korak, a nenazadnje, ko stegneš roke, da objamejo, si objema deležen tudi sam; ljubezen je kot bumerang ...
In ni najbolj pomembno, če mi nekdo, v nekem trenutku, ljubezen vrača ali ne ...
Pa še nekaj se mi vedno pogosteje jasni v moji glavi...
Življenje prepogosto gledam(o) ozko, skozi en odnos ...
A življenje je melodija in ne le en ton ... Življenje je ne le odnos z nekom, življenje je skladba odnosov z vsemi, ki mi jih prinaša trenutek ...
Nekateri so kot udarci na gong, drugi božajoče tipke klavirja, včasih kdo kot zasanjana violina ...
Če dovolim, da v meni pustijo sled, pa čeprav kdaj tudi boli, postaja moje življenje lepa simfonija, kajti kar pogrešam pri sebi, mi Bog podarja po tebi ....
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)