Na spletni strani šole piše, da pouka zaradi izrednih razmer ne bo ... Ne vem kaj naj si mislim ... Vem le, da se zna zgoditi, da bo mularija veselje nad prostim petkom "plačala" z eno soboto ... (To je pa tako kot pri kreditu-veselje ko ga dobiš, kasneje ti pa zagreni kak trenutek.)
V mojih letih osnovne šole so se v šolo vozili le oni, ki so si s kilometri prislužili ime "vozači", in šolski kombiji niso dostavljali otrok skoraj pred hišna vrata, ter šoferjev ni stiskalo, če prvošolčkova mama ni čakala za glavno cesto, da bi ga pospremila po domačem dovozu ...
Slabe tri kilometre ceste do šole smo v zimskih, pogosto še nič kaj svetlih jutrih, gazili skoraj na celo, saj je bilo tistih nekaj stopinj v neskončni belini, ki so jih pustile noge onih, ki so hiteli v dolino pred šesto, da niso zamudili v službo, za nas malčke preredkih, da bi jih mogli izkoristiti naši drobni koraki ... Pa se ne spomnim, da bi kdaj ne bilo pouka zaradi konkretnih zimskih razmer.
Zelo dobro se spomnim moje prve zime s šolsko torbo.... Snega je bilo parkrat preko mojih kolen, pa mi je mami dala povrh hlač še nepremočljive, da ne bom mokra do riti ... Starejšim šolarjem sem se zato zdela primerna kar za na čelo kolone ...:)
Kam pelje ta svet?
Razumem, da so za naš čas izredne razmere, ko par dni ni najbolj vestne pomočnice, električne energije, ampak, da bi bili obrazi tako želene zime izredne razmere?
Snežna belina, idila ...?
Led, ki je pogumnim šolarjem, vsaj v mojih časih je bilo tako, pot do hrama učenosti spremenil v drsališče, ta nerodni pa smo gazili ob robu ...?
Premraženi noski in zardela lička ...?
V spominih ni mraza, ampak toplina in odmev smeha, no, ja, pa kakšna solza, ko je bil ovratnik zatlačen s snegom ...:)
Kam pelje ta svet?
Zimske razmere postajajo izredne, zimsko veselje pa panika..
Bojim se, da naši otroci ne bodo zrasli v odgovorne, na spopad z izzivi pripravljene ljudi, ampak prej v pomehkužence, ki se jim bo svet ne bo zdel poln izzivov, ampak naporen, če jih bo ustavila že ovira kot je sneg ...
No, to da se učitelji bojijo staršev, je pa že druga zgodba, ki prav tako zagotovo ne pomaga zrasti otrokom v odgovorne ljudi ... Narobe svet.:(
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Utrinek v jutru
Ko se bliža november, ko so celo v cerkvi že na voljo pratike, se zavem, da bo tudi to leto kmalu le še spomin. In še pogosteje se pojavlja ...
-
Večkrat me je že spreletela misel, da pravzaprav vedno čakam. Nekoga. Nekaj... In vedno bolj se mi zdi, da bo tako da poslednjega diha. O t...
-
Naj-želja, naj-sanje, naj-pesem, naj-okus, naj... Nešteto "naj-ev" imam-o. Največjih, najboljših, najlepših... in lepo je misliti ...
-
Pride obdobje v življenju, ko so urniki septembrskih popoldnevov teh, ki nam je podarjeno, da nas nekdo kliče mama ali ata, polni roditeljs...
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)