Misli, ki se pletejo, ko svečka le "brli" ...

 Predlani, ali pa še kako leto prej, nam je Miklavž prinesel svečke z imeni. Vsakemu svojo. Od takrat se svečke ob procesijah, pa tudi ob svečnici, ne iščejo več. Nobenih menjav. Vsak svojo, ne glede na zunanjost, pa čeprav se na njej pozna sled trenutkov neredoljubnosti tistega, katerega črke sestavljajo nje ime ...
 Svečke so kot ljudje ...
Čeprav na zunaj zelo podobne in brez opaznih razlik, se "obnašajo" vsaka po svoje ... Vse imajo "taht", a le nekatere se predajo, prepustijo in pustijo použivati z velikim plamenom-za to, da prinašajo luč in preganjajo sence ...; druge le brlijo; spet tretje pa se zdi, da se plamenčka trmoglavo branijo ...

 Vedno znova me prevzame, ko gledam najmlajše z gorečo svečko v rokah. Vso pozornost namenjajo plamenčku, ki kar odseva v njihovih očeh ... A ko ob trenutku nepazljivosti plamenček "zamre", njegov odsev v očeh zamenja ena sama prošnja: da jo ati ali mami prižge nazaj ...
 Zadnjič se je moja svečka obnašala tako ... Ne toliko kot da zavrača plamenček, ampak bolj kot da se slaboten stenj oklepa plamenčka z zadnjimi močmi.
In skoraj slišno me je spreletelo:"Kakor kaplje smo na veji..."
Kaj "použiva" mene?
Sem (še) luč ali pa mogoče dopuščam, da me "použiva" sodobna kuga "imeti"?
Še znam poklekniti, še dopuščam, da mi On znova razplamti plamenček?
Se obnašam kot da, ker po človeških merilih še nisem v letih za selitev v Svetlobo, imam pred sabo še morje časa?
Se zavedam, da nimam garancije?

 Mogoče ne bi bilo neumno, da bi se večkrat, kar tako brez posebnega razloga, pa čeprav le za par trenutkov, dotaknila stenja moje svečke s plamenčkom ...
Da me spomni, da čeprav preslaboten stenj za debelino sveče, "višine" in podobe svečke na zunaj res ne spreminja, jo spreminja navznoter;
da me spomni, da je tudi človek, pa čeprav hrust kot hrast, le kot votlo deblo, ki se zruši samo vase, če nima v sebi plamenčka ...

 Edina sreča, da ta plamenček nikoli popolnoma ne ugasne, ampak tli tudi pod goro navlake sodobnosti ... Včasih zažari, zasveti, ko se s človeškimi očmi zdi, da je vse ena sama podrtija, da je ostalo le pogorišče napačnih sanj ...
To je tisto, kar primerjavo s svečo spodnese... Bog nad nikomer od nas ne obupa, ampak namesto mene in tebe, ki se včasih braniva lastnega "paketa" življenja, nosi križ in z ljubeznijo razpihuje moje pogorišče-vedno znova...