Ko kak dan opazim, da je pa kdo na blogu bil ...

 Ko kak dan opazim, da je pa kdo na blogu bil, se vprašam, kdo zaide na to stran, se ga dotakne, se še vrne? Hkrati pa me zaskeli, ko pomislim, da se kdo jezi, ko ga zavede naslov, pa razočara vsebina...
 Nemogoče je vsem ugajati... Ne obnese se niti v življenju, niti ko skušam preliti v besede svoja občutja in čutenja...

Pristnost se čuti...., želim si, da jo začutiš tudi ti, ki slučajno zaideš sem, med vrstice, ki širijo špranjo v moj zaklenjeni svet...
Ta svet včasih omamno diši, diši kot divji jasmin,
dehti kot nežna vijolica, obsijana s toplimi žarki iskrenih pogledov,
včasih ga razganja od ljubezni in v njem breztežnostno poplesujejo kot kristali snežink nežni izrazi sprejetosti...
Spet drugič, mogoče se niti še ne obrne dan, pa je prekrit z tančico skrivnostne teme...
Teme, ki se zdi, da je pregnetena s težko meglo, ki duši in jemlje pogum...
Pa pogosto svet ni tako črn, le zato se zdi tak, ker se počutim sama...
  Pišem, da izpraznim svoje misli, a če komu kakšna misel ogreje srce, je to več kot je bil prvotni namen...
To sem jaz, ne pričakujem, da ti bom všeč, a želim si, da če me že ne razumeš, da me skušaš vsaj sprejet'....