Ko bi bilo prav, da mlaj dobi knjižnica ...

 Ko kdo od dragih praznuje rojstni dan, je človeku vedno toplo pri srcu. In s hvaležnostjo prepojeni spomini se kar sami prebujajo iz pozabe ... Ob okroglih se nemalokrat zgodi, da "slavljenca" zjutraj, pred pragom, pričaka z "omejitvijo" okrašen mlaj ...
V našem kraju lepo okroglo praznuje hiša, ki spominja na dvorec... V tem trenutku me zgodovina stavbe niti ne zanima, kajti odkar vem zase, je ta hiša z arkadnimi hodniki zame knjižnica. V njej se dogaja vrsto različnih prireditev, a zame ostaja najprej knjižnica...

Kot šolarka sem ob korakih proti trgu vedno čutila v sebi eno tako notranje pričakovanje... Knjiga je namreč kot najbolj skrbno zavito darilo in do zadnje strani ne veš kaj te v njej še čaka...
Tudi danes, ko malokrat vstopam vanjo čisto sama, saj so s "strastno ljubeznijo" do knjige "okuženi" tudi naši otroci, so ti trenutki zame praznični.
Lepo mi je, ker čutim, da se tudi otroci tam počutijo "doma". In naša najmlajša, ki se v teh dneh veseli vpisa v šolo, menda že kaki dve leti vztrajno ponavlja, da bo, ko bo velika, knjižničarka. :)
Ne dvomim, da so jo prepričale prav naše knjižničarke. Ker drugih ne pozna. Ker so tam ne le ker jim je to služba, ampak v stiku z bralci in knjigami puščajo delček svojega srca.
Ustanovi težko voščiš vse najboljše. Ker je le kup zidovja, a z vsebino kot da dobi dušo. In naša knjižnica jo ima! Zato vse najboljše! :)