Ko me neodgovorno gospodarjenje spomni na tisto o biserih in svinjah...

 "Metati bisere med svinje ..." V zadnjih dneh se mi že skoraj pregovorni del svetopisemske vrstice (Mt7,6) kar naprej vriva v misli. SSKJ to pogovorno frazo razlaga kot "dati duhovno ali materialno dobrino komu, ki je ne zna ceniti." Posebej poudarjam, da sem jo dodala le s tega vidika, brez da bi hotela biti do koga žaljiva.
Ne da hočem pomislim na ljudi, ki jih je "prevelika noga" potisnila po lestvi navzdol, in so sami sebe, navkljub temu, da so jim marljivi predniki dobro "postlali", spravili tako daleč, da so najemniki v lastnem domu; še bolj pa na vse one, ki imajo pod sabo še druge-zaposlene, a niso ravno vzgled dobrega gospodarjenja. Star pregovor pravi, da kar en rod skup' sprav', drug' zaprav'... 

foto:Boris Vrabec

Biti dober ali slab gospodar. Naj si bo zasebno ali poklicno. "Konec" je enak, le "cifre" so različne... in ljudje iz gospodarjev podnajemniki in hlapci...

Kako težko mora biti ljudem, ki so na svoje delovno mesto prišli z "bata" škornji in delovnim plaščem, se počasi, z marljivim delom, povzpeli do višjih položajev in si s preudarnim gospodarjenjem in posluhom za tiste "pod sabo" ter kraj, pridobili zaupanje in spoštovanje zaposlenih. Danes lahko le opazujejo kako se zaradi preglobokih žepov onih, ki so prišli, z aktovko in kravato, na stolčke direkt za njimi, med rogove Zlatoroga "vriva rdeča zvezda", ki da je najboljša možnost... 
Najboljša možnost? 
Ja, izmed slabih. Če bi nadaljeval delo predhodnika, bi se danes ne nahajal na "prisilnem dopustu", ampak bi polnil časopisne stolpce s fotografijami rokovanj z novimi poslovnimi partnerji... Odgovorni v tovarni bi razmišljali le o napredku, ne pa da za njim rešujejo, kar se rešiti da...
Če bi... A žal ni.
Pa še mirno vest bi imel, tako pa morebiti že zdaj (ali pa bo kdaj v bolj "sivih" letih) ponavlja z Aškerčevim Mejnikom:"...Joj! Kam bi del? Kjer si vzel!!"

Se bo našel kdo, ki bo rekel, da kaj me to briga? 
Ja, me. Kot mnogim družinam tudi nam daje kruh eno izmed v preteklosti dobrostoječih podjetij, ki so zaradi slabih gospodarjev prišla v roke tujcem. Kruh nam reže pijača z okusom zelenega zlata ... 
Res si želim verjeti, da bo ta "rdeča zvezda" kot dodatno jadro na pivovarski barki, ki bo preprečilo, da bi se katerikoli izmed zaposlenih kdaj čutil kot zvesti kapitan, ki ne zapušča svoje barke, četudi tone ... 
In res si želim, da bi Slovenec, še bolj pa Laščan, mogel še naprej s ponosom dvigniti rosno štangico z venčkom čvrste pene-brez da bi ga zagrenilo v duši..

Noč knjige :)

 Skoraj vsak dan je dan "nečesa"... Pred dnevi dan zdravja, pa zemlje, pa objemov; v tem tednu sledi "noč knjige"...

Le dneva denarja in gmotnih dobrin nisem zasledila... Tega smo skovali v malik... Te, posebne, "posvečene" dneve menda

rabimo tudi zato, da sebe prepričujemo, si "dokazujemo", da nam je pa nekaj še dragoceno, pa čeprav vemo, da smo to isto sami razvrednotili ...

Noč knjige ... "Zaukazana", na datum?  Ne, hvala. Prisiljeno zveni. "Prisiljena" še nobena reč ni bila dobra; še repa, ki jo na silo skisaš, nima pravega okusa ...

Lani sem zasledila, da je neka knjigarna na predvečer "noči knjige" vabila na branje o vinu, na koncu pa obljubljala degustacijo ... No, mogoče je kdo laže vztrajal ... :)

Obisk meni najljubše knjigarne, četudi mimogrede in zgolj za par minutk (pa naj si zase najdem kakšno knjigo ali ne), je tisto kar iz še tako tečnih "sprehodov" po uradih, naredi poseben dan. 

Knjižnica pa je našim otrokom itak že kot komu drugemu babica, ki živi v bližini in te vedno toplo sprejme ter najde nekaj zate... :)

Branje da zamira ... Mogoče bi bil majhen pospešek k ljubezni do branja že to, da bi iz obveznega čtiva osnovnih šol, domačih branj, "umaknili" knjige, ki jih otroci berejo le zato, ker jih "morajo", a jim je jezik pisca tuj, še teže se vživijo v zgodbo( še bolj pa bi pomagal zgled staršev :)) ... Pehar suhih hrušk, pa nimam nič proti Cankarju (nasprotno, cenim ga), današnjim otrokom, ki imajo po večini vsega "polne riti", ne pove kaj dosti več od tega, da je bilo narobe, ker je vzel, brez da bi smel ... Ne vem, naj pač berejo P. Suhodolčana in se poleg na ves glas "režijo", ali pa stripe, Miki Mustra in Asterixa, da se jim le ne priskutne pisana beseda ... "Gurmanski" okus do izbora knjige se kako lahko razvije še kasneje, če seveda ne dobiš kurje kože že, ko jih s pogledom oplaziš v izložbenem oknu ...

Zame je noč knjige, ko me knjiga tako potegne vase, da vse ostalo lahko počaka, odpade ...
Noč knjige je, ko me od branja pečejo oči in bi rabila zobotrebce, da bi mi pomagali držati privzdignjene veke, a ne morem odnehat' pred poslednjo stranjo, pred zadnjo piko..., knjiga pa nato še dneve "živi" v mojih mislih, ker se v zgodbo vračam spet in spet, in ne morem da ne bi tega, kar je v meni pustilo sled, delila še s kom ...

Tako da moja noč knjige ni enkrat letno, še manj točno 23.4., ampak je in bo, ko me "najde" knjiga, ki je ne morem odložiti, pa čeprav noči že mežika novo jutro ...

In knjiga ostaja eno izmed najlepših daril, ki ga lahko podariš ali dobiš. Je kot pred zobom pozabe shranjen zaklad, ki te, če ji nameniš čas, nahrani, odpelje v daljave, potolaži, uči, zaziba v sen ... 

Pa še ogromno "pove" tudi o človeku, ki jo je izbral zate ... 

Misel dobra vodi naj....

Večkrat, ko se mi kakšna misel vriva kar naprej, razmišljam kaj to pomeni ... Že res, da se človek včasih prepusti toku misli, še posebej, če mu je takrat lepo... :) A kdaj drugič se misel pojavlja kot opomnik, ali pa celo prinaša nemir ... Zakaj?

foto:Mani

Meje miselnega sveta ostajajo, vsaj zame, skrivnost.
Ne vem, če drug zazna, da je v mojih mislih;
ne morem dokazat', da pozitivna misel res ne pozna razdalj, še manj, da naklonjenost na daljavo ogreje srce.
Ne vem v kaj se pretvori moment, ko pogrešam bližino,
a verujem, da se s pravo "menjalno valuto" vse obrne v blagoslov.
Zato tudi to, ko se podoba koga v moji glavi pojavlja kot računalniški ohranjevalnik zaslona, jemljem kot povabilo k prošnji, da bi njegovi koraki ne izgubili Smeri...
Spominjam se, da je ob dedkovi smrti( tega je že dvajset let) njegov prijatelj iz otroštva, ki je kot duhovnik deloval izven meja domovine, pripovedoval, da mu je v poslednjih dedkovih dneh tako pogosto prihajal na misel, da se večkrat spraševal: "Kaj le dela Franček...?" Če bi bila misel brez pomena, brez moči....

Lastni ego se čist' izklopit' ne da, vsaj jaz ga ne znam. Tako se zalotim, da si zaželim biti v obratni vlogi, da si želim (le) žarčiti se pod naklonjenostjo, da si včasih želim biti kot (s)prejemnik... Pa me že hip za tem spreleti, da sem spet trčila ob človeškim očem nevidno steno, ob mejo, ki ostaja skrivnost... Včasih pomeni "biti orodje" tudi to, da si, če ne že "oddajnik", pa vsaj "prevodnik", čeprav se takrat sproti zdi, da je brez smisla...
In še sanja se mi ne od kod se je v misli priplazil refren:
"Misel dobra vodi naj ..."

Noč ima svojo moč ;)

  Noč ima svojo moč. :) Čeprav se zdi, da spanec služi predvsem za obnovitev telesnih moči, me vsake toliko časa preseneti kako se v eni noči razraste in razbohoti misel, naj si bo prebrana, podeljena, ujeta mimogrede ... Takrat, ko se misel rodi, se zdi, da je uho njen grobar, ki jo pospremi v neslišno tišino, ki vodi v pozabo. A še pogosteje je to isto uho kot lijak, ki jo ujame, da jo nato zagrne med spominske brazde, kjer obmiruje brez rasti le, če se ni dotaknila srca.
Zato še zdaleč ni vseeno kaj mislimo, beremo, se pogovarjamo, kajti še tako nedolžna misel ima v sebi moč, da v lasten primež ujame srce in glavo še tako orjaškega hrusta...
  Ko v tem jutru, s papirjem na kolenih, zrem skozi okenske križe in s pogledom objemam vsak dan bolj ozelenela drevesa na strmem pobočju, v meni odmeva misel Malega princa:
"Le tisto spoznaš, kar udomačis," je rekla lisica. "Ljudje si ne vzamejo časa, da bi sploh kaj spoznali. Pri trgovcih kupujejo kar izgotovljene predmete. Ker pa ni trgovcev, ki bi prodajali prijatelje, ljudje nimajo več prijateljev. Če bi rad imel prijatelja, me udomači!"
"In kako se to stori?" je rekel Mali princ.
"Zelo potrpežljiv je treba biti," je odgovorila lisica. "Skraja boš sedel v travi bolj stran od mene - takole. Zdaj pa zdaj te bom od strani pogledala, ti pa se ne smeš oglasiti. Besede so izvir nesporazumov. Toda vsak dan boš lahko prisedel bliže..." (iz knjige Mali princ)






Kdo ve česa bi bila polna moja glava, če ne bi bila včeraj opomnjena na to življensko modrost... 
Mogoče bi brezglavo tekala sem in tja, ker bi v želji, da čimprej spustim semena v sveže preorano zemljo, izgubila mir, 
mogoče bi se po ozelenjajočih drevesih sploh ne ozrla,
skoraj zagotovo bi mi "udomačitev" sploh ne prišla na misel... :)
"Udomačitev", na vseh ravneh, ni nikoli končana, kajti tu je čas zaveznik in grobar... 
Čas zbližuje in odtujuje, seje in obrašča s trnjem, goji zaupanje in bohoti samoto; 
čas je edini, ki ima v oblasti bližino, besede in tišino.

In v tem jutru sem neskončno hvaležna za vse te, ki mi podarjajo svoj čas, 
potrpežljivo vztrajajo, ko se zdi, da se udomačenost izgublja, 
ter se ne zbojijo mojih trnov in me, čeprav kdaj za ceno lastne krvi, žlahtnijo. 
"Hvala, ker ste", ponavljam v duši ... 
Nekateri trdijo, da se na okusu kruha pozna, če je zgneten z ljubeznijo... Potem takem bi moralo tudi to, kar bom danes dobesedno sejala med sveže brazde, dišati po hvaležnosti.. :) Če bi bila le-ta še nalezljiva, bi bilo pa sploh super. :)

Iti v Emavs ...

 Letos še posebej čutim, da moram v Emavs. Tudi zato, ker me je čas prehitel in je vesela vest v obliki napisanih voščil skoraj v celoti ostala med neizpolnjenimi dobrimi nameni. Ni mi vseeno, kajti tudi meni je tako lepo, toplo pri srcu, ko prispejo ročno napisane vrstice. Zame so kot bi s seboj nosile sled dlani, ki je zapisovala dobre želje po nareku srca ... E-oblike mi nikoli ne bodo tako ljube tudi zato, ker navkljub plemenitim srčnim željam, izbranim besedam..., tu ne morem s prsti pobožat' sledi črnila ... Je pa boljše kot nič. :) Zato grem, prihajam v Emavs tudi tu. Da ti povem, da je Gospod vstal, da je grob prazen.


Ta odlomek o potovanju ali mogoče bolje "pobegu" dveh učencev v Emavs me vsako leto pritegne ... Zakaj le?
Ker sem na poti, ker "bežim"?
In če, pred čim pa?
Ker imam v svojih mislih zastrte oči in Ga ne prepoznam, ko se mi bliža preko bližnjih?
Ker mu v določene plati vsakdana, ki bi jih najrajši izbrisala iz spomina, ne dovolim vstopiti?

A vem, da se vzporedno z nama, s teboj in menoj, na pot podaja tudi ON. Mogoče ga danes prepoznava, mogoče naju sreča v milostnem trenutku, ko bova "pripravljena", da nama s svojo besedo zares "vžge" srce. To je namreč tisto, kar ne le pogrešam, ampak vedno znova iščem ...
Če bi namreč v meni( zate ne vem) zares bilo goreče srce, če bi ne bilo mlačnosti, bi ne tehtala med tem, kar je prav da povem, in med onim, kar kdo želi slišat', ampak bi se vedno odločno, jasno in glasno, postavila na stran resnice-tudi za ceno lastnega                                                                       "comforta"...

Zato voščim s Slomškovo besedo:
"Pošteno stoj na svojem mestu, govori kakor je prav in se nikogar ne boj",
ter dodajam:
ker Gospod je vstal in se prikazal! Z Njim, ob Njem, ni razloga za strah. 
Naj odmeva aleluja! Ne le danes, ne le v velikonočni osmini, ampak poskušajmo biti veseli kristjani sleherni dan!

April je edini pravi čas za Laški pasijon 2015 :)

 Koliko lepih trenutkov zamudimo, ker nas vabilo, novica ne ujame ... Po drugi strani pa svoja srca in glave polnimo z balastom, ki nam ga dobra promocija prikazuje kot čisto zlato ...
 Kakšna reklama prepriča tebe in mene?
Z reklamami "zabasani" poštni nabiralniki? Vsiljivo prijazni agenti na vhodnih vratih? Telefonisti, ki v želji, da svojo "reč" prodajo, pozabijo dihati med besedami, ki letijo druga prek druge?
Vse to zame ni še nobena garancija, da gre za dobro stvar, ampak zgolj pokazatelj, da je zadaj zajeten kupček, odmerjen za reklamo.
Mene osebno najbolj prepriča vabilo brez playbacka in tiskarske barve. Prepričajo me besede iz katerih začutim navdušenje in se v njih skrivajo zametki misli, ki se porajajo, ker je vsebina med spomine shranjenih podob tako zelo živa, da se človek tja v mislih vrača znova in znova, in moč te vsebine človeka, v samem jedru, spreminja ...
V tem mesecu imate tako priložnost. Ne vem če vas bodo prepričale tele besede, a lahko poskusim. :)

V šestih aprilskih večerih bosta v atriju laškega župnišča dve uri minili nenavadno hitro. Seveda za tiste, ki se bodo podali tja, da bi si ogledali letošnji pasijon. Vsak izmed teh, če le ne bo že v naprej zapahnil vseh vrat lastnega srca, bo domov odhajal s kopico med spomine vtisnjenih podob, ki se jih popolnoma pozabiti verjetno ne da nikoli.

Smrt in duša

Mene še po letu dni spreleti srh, ko pomislim na krohot skušnjavca.
Še vedno s sočutjem spremljam usmiljenja proseče duše.
Še čutim skoraj otipljivo tišino, ki objame atrij, ko okrvavljeni Križani na križu nagne glavo in izdihne, ter se nato že trenutek za tem slehernik zdrzne, ko v grobno tihoto zareže grom ...

Pravijo, da je tema preden se zdani, pred zoro, najbolj črna ...

Pieta

Laški pasijon se ne konča s "temo" velikega petka, čeprav ob ganljivi pesmi Pie Jesu, ko Mati poslednjič objema mrtvega sina, skoraj zajoče srce ...

Vstal je! Resnično je vstal! Aleluja!

Grob je prazen!
"Gospod je vstal! Resnično je vstal!", so besede, ki vse nastopajoče zvabijo v zbor. Glasovi mogočne aleluje prekipevajo od radosti in v glavi se, brez da hotel, predramijo besede Vstalega:" Ne bojte se!"

Ne znam bolj ujeti doživetij v besede ... Privoščite "uprizorjeno zgodbo odrešenja" sebi in vsem, ki jih imate radi. Me zanima vaš odziv. :)





Vse slike so iz fb strani Laški pasijon.