Noč ima svojo moč ;)

  Noč ima svojo moč. :) Čeprav se zdi, da spanec služi predvsem za obnovitev telesnih moči, me vsake toliko časa preseneti kako se v eni noči razraste in razbohoti misel, naj si bo prebrana, podeljena, ujeta mimogrede ... Takrat, ko se misel rodi, se zdi, da je uho njen grobar, ki jo pospremi v neslišno tišino, ki vodi v pozabo. A še pogosteje je to isto uho kot lijak, ki jo ujame, da jo nato zagrne med spominske brazde, kjer obmiruje brez rasti le, če se ni dotaknila srca.
Zato še zdaleč ni vseeno kaj mislimo, beremo, se pogovarjamo, kajti še tako nedolžna misel ima v sebi moč, da v lasten primež ujame srce in glavo še tako orjaškega hrusta...
  Ko v tem jutru, s papirjem na kolenih, zrem skozi okenske križe in s pogledom objemam vsak dan bolj ozelenela drevesa na strmem pobočju, v meni odmeva misel Malega princa:
"Le tisto spoznaš, kar udomačis," je rekla lisica. "Ljudje si ne vzamejo časa, da bi sploh kaj spoznali. Pri trgovcih kupujejo kar izgotovljene predmete. Ker pa ni trgovcev, ki bi prodajali prijatelje, ljudje nimajo več prijateljev. Če bi rad imel prijatelja, me udomači!"
"In kako se to stori?" je rekel Mali princ.
"Zelo potrpežljiv je treba biti," je odgovorila lisica. "Skraja boš sedel v travi bolj stran od mene - takole. Zdaj pa zdaj te bom od strani pogledala, ti pa se ne smeš oglasiti. Besede so izvir nesporazumov. Toda vsak dan boš lahko prisedel bliže..." (iz knjige Mali princ)






Kdo ve česa bi bila polna moja glava, če ne bi bila včeraj opomnjena na to življensko modrost... 
Mogoče bi brezglavo tekala sem in tja, ker bi v želji, da čimprej spustim semena v sveže preorano zemljo, izgubila mir, 
mogoče bi se po ozelenjajočih drevesih sploh ne ozrla,
skoraj zagotovo bi mi "udomačitev" sploh ne prišla na misel... :)
"Udomačitev", na vseh ravneh, ni nikoli končana, kajti tu je čas zaveznik in grobar... 
Čas zbližuje in odtujuje, seje in obrašča s trnjem, goji zaupanje in bohoti samoto; 
čas je edini, ki ima v oblasti bližino, besede in tišino.

In v tem jutru sem neskončno hvaležna za vse te, ki mi podarjajo svoj čas, 
potrpežljivo vztrajajo, ko se zdi, da se udomačenost izgublja, 
ter se ne zbojijo mojih trnov in me, čeprav kdaj za ceno lastne krvi, žlahtnijo. 
"Hvala, ker ste", ponavljam v duši ... 
Nekateri trdijo, da se na okusu kruha pozna, če je zgneten z ljubeznijo... Potem takem bi moralo tudi to, kar bom danes dobesedno sejala med sveže brazde, dišati po hvaležnosti.. :) Če bi bila le-ta še nalezljiva, bi bilo pa sploh super. :)