Iti v Emavs ...

 Letos še posebej čutim, da moram v Emavs. Tudi zato, ker me je čas prehitel in je vesela vest v obliki napisanih voščil skoraj v celoti ostala med neizpolnjenimi dobrimi nameni. Ni mi vseeno, kajti tudi meni je tako lepo, toplo pri srcu, ko prispejo ročno napisane vrstice. Zame so kot bi s seboj nosile sled dlani, ki je zapisovala dobre želje po nareku srca ... E-oblike mi nikoli ne bodo tako ljube tudi zato, ker navkljub plemenitim srčnim željam, izbranim besedam..., tu ne morem s prsti pobožat' sledi črnila ... Je pa boljše kot nič. :) Zato grem, prihajam v Emavs tudi tu. Da ti povem, da je Gospod vstal, da je grob prazen.


Ta odlomek o potovanju ali mogoče bolje "pobegu" dveh učencev v Emavs me vsako leto pritegne ... Zakaj le?
Ker sem na poti, ker "bežim"?
In če, pred čim pa?
Ker imam v svojih mislih zastrte oči in Ga ne prepoznam, ko se mi bliža preko bližnjih?
Ker mu v določene plati vsakdana, ki bi jih najrajši izbrisala iz spomina, ne dovolim vstopiti?

A vem, da se vzporedno z nama, s teboj in menoj, na pot podaja tudi ON. Mogoče ga danes prepoznava, mogoče naju sreča v milostnem trenutku, ko bova "pripravljena", da nama s svojo besedo zares "vžge" srce. To je namreč tisto, kar ne le pogrešam, ampak vedno znova iščem ...
Če bi namreč v meni( zate ne vem) zares bilo goreče srce, če bi ne bilo mlačnosti, bi ne tehtala med tem, kar je prav da povem, in med onim, kar kdo želi slišat', ampak bi se vedno odločno, jasno in glasno, postavila na stran resnice-tudi za ceno lastnega                                                                       "comforta"...

Zato voščim s Slomškovo besedo:
"Pošteno stoj na svojem mestu, govori kakor je prav in se nikogar ne boj",
ter dodajam:
ker Gospod je vstal in se prikazal! Z Njim, ob Njem, ni razloga za strah. 
Naj odmeva aleluja! Ne le danes, ne le v velikonočni osmini, ampak poskušajmo biti veseli kristjani sleherni dan!