Misel dobra vodi naj....

Večkrat, ko se mi kakšna misel vriva kar naprej, razmišljam kaj to pomeni ... Že res, da se človek včasih prepusti toku misli, še posebej, če mu je takrat lepo... :) A kdaj drugič se misel pojavlja kot opomnik, ali pa celo prinaša nemir ... Zakaj?

foto:Mani

Meje miselnega sveta ostajajo, vsaj zame, skrivnost.
Ne vem, če drug zazna, da je v mojih mislih;
ne morem dokazat', da pozitivna misel res ne pozna razdalj, še manj, da naklonjenost na daljavo ogreje srce.
Ne vem v kaj se pretvori moment, ko pogrešam bližino,
a verujem, da se s pravo "menjalno valuto" vse obrne v blagoslov.
Zato tudi to, ko se podoba koga v moji glavi pojavlja kot računalniški ohranjevalnik zaslona, jemljem kot povabilo k prošnji, da bi njegovi koraki ne izgubili Smeri...
Spominjam se, da je ob dedkovi smrti( tega je že dvajset let) njegov prijatelj iz otroštva, ki je kot duhovnik deloval izven meja domovine, pripovedoval, da mu je v poslednjih dedkovih dneh tako pogosto prihajal na misel, da se večkrat spraševal: "Kaj le dela Franček...?" Če bi bila misel brez pomena, brez moči....

Lastni ego se čist' izklopit' ne da, vsaj jaz ga ne znam. Tako se zalotim, da si zaželim biti v obratni vlogi, da si želim (le) žarčiti se pod naklonjenostjo, da si včasih želim biti kot (s)prejemnik... Pa me že hip za tem spreleti, da sem spet trčila ob človeškim očem nevidno steno, ob mejo, ki ostaja skrivnost... Včasih pomeni "biti orodje" tudi to, da si, če ne že "oddajnik", pa vsaj "prevodnik", čeprav se takrat sproti zdi, da je brez smisla...
In še sanja se mi ne od kod se je v misli priplazil refren:
"Misel dobra vodi naj ..."