Drobna semena hvaležnosti II.

Spadam med one, ki bi s "sekiranjem" skoraj lahko služili si kruh, mednje, ki kot da se "žrejo" za vsako "figo" ... Enostavno ne znam iti preko, ne zmorem preprosto odmisliti, pa naj si ima neka skrb "ime" ali pa kot da preprosto visi v zraku kot "nekaj" ... Ja, niti odmisliti, ko sploh ne vem kaj je, ampak v sebi, ob bližnjem, preprosto začutim, pa četudi bi trdil drugače, da nekaj ni "ok" ...
Ne bi bilo prvič, če bi se našel kdo, ki bi me preprosto diagnosticiral, da sem preobčutljiva ... Ja, pridejo dnevi, ko se empatija (lahko) zdi breme, ki poleg tega, da v možganih non-stop vklaplja "kaj in zakaj", človeku kali tudi mir in kdaj celo razdraži želodec ...
A v sebi verjamem, da se, čeprav se kdaj, v tistem trenutku, zdi zaman, nobena misel, noben vzdih, še manj molitev, ne izgubi, ampak  ima v večnosti svoj odmev ...
V sebi verjamem, da ljubezen najde pot tudi, ko človek ob sočloveku, v lastni nemoči, kot da "mečka":
v sebi čutim, ko se znajdem v drugi vlogi, moč ob ljudeh, ki preprosto ostajajo blizu, čeprav tiho in mogoče celo v zadregi ...

In zato sem, ko potegnem "črto", pa čeprav, priznam, kdaj na trenutke skoraj "nevoščljiva" ljudem, ki so v vseh situacijah trd(n)i kot mogočen, vsem viharjem kljubujoč hrast, globoko hvaležna za ta dar, ko je dovolj, da človeka le vidiš v njegovi drži, da ujameš pogled, pa ti je brez besed jasno, če mu je v "lastni koži" dobro ... In to kdaj s sabo nosi še posebno ostrino dokler "visi v zraku", dokler je kot senca brez imena ...
V sebi verjamem, da ni zaman, da je "vživeti se v drugega" blagoslov.
Za oba.
Da se tudi moment, ki ga doživljam kot težkega, obrne v blagoslov ..., čeprav na meni neznan način ...
Mogoče kot vir moči od neznano kod,
mogoče kot žarek upanja v gosti temi obupa,
mogoče kot preblisk resnice,
ali preprosto kot trenutek olajšanja, ko se nekdo zave, da ni sam,
ali ko je kot bi se misli srečale ...
Ja, miselni svet je skrivnost, ki mu ne poznamo mej ...
A misel ima svojo moč, še posebej, če je prepletena z molitvijo in obdana s sočutno naklonjenostjo ...
Zato, bodimo drug drugemu dar, opora, navdih!
Priložnost imamo vsi, ne glede na vse, kar v današnjem svetu šteje,
še manj oziraje se na vse, kar preštevamo ...
Le želeti je treba ...

Drobna semena hvaležnosti I.

Kako malo pravzaprav ljudje potrebujemo, da smo srečni ...
Če nismo, to izmuzljivo spremljevalko brezglavo iščemo na najrazličnejših mestih, kjer je na žalost ni ... In roke si manejo trgovec, psiholog, pa kak vedeževalec, čedalje pogosteje še "dealer" ...
Vsemu iskanju navkljub pa človek ostaja v breznu nezadovoljstva, ki kot da se ob vrtenju krog napačne osi, ko se v želji po s(S)vetlobi vedno bolj zazira v lasten popek, navkljub  vsemu trudu, le še poglablja ...

Tako se zalotim, da večkrat opazujem soljudi ...
In vedno znova s spoštovanjem obstanem pred ljudmi, ki bi jih kaj hitro lahko poetikirali z oznako, da so pa "bogi", naj si bo po zdravstveni ali ekonomski plati, a v sebi kot da nosijo skoraj nalezljiv spokoj in veselje do življenja ... Preprosto so zadovoljni s svojim življenjem. Verjetno tudi zato, ker so zadovoljni z malim, saj jim v življenju ni bilo nikoli "z rožicami postlano"  ...
Ja zadovoljni. In hvaležni. Ter pošteni.
Ne glede na pluse pred številkami ali kvadratne metre.
Ne oziraje se na všivno etiketo ali zadnji model.
Ne glede na milijon reči, ki jih po današnjih merilih manjkajo, pa jih itak požreta molj in rja.
Prej ali kasneje. (Če v dobi "stran metanja" ne pristanejo že prej v smeteh.)

Ker je seme zadovoljstva, ki vzklije iz "imeti", kot roža enodnevnica,
ker zadovoljstvo ne more preživeti brez "biti" ...
"Biti" pa nikoli ni naprodaj,
"biti" se uresničuje le ob drugem, le ob še nekom ...

foto:Mani

Če si zadovoljen v sebi in s seboj,
ti razpoloženja ne pokvari vreme,
niti nekdo, ki ima slab dan,
če si v sebi miren, ostajaš tak,
pa četudi vse okrog bega kot zmedene žuželke,
ki iz teme hlepijo k luči,
če se v sebi čutiš sprejetega po drugih,
ti v očeh žari žar,
če se v sebi čutiš ljubljenega, je ni ovire,
ki bi te ustavila ...

Kako malo pravzaprav potrebujemo za srečo ...

Vse, kar rabim, je človek, so ljudje, ob katerih čutim toplino;
vse, kar rabim, je pogled, ki me zazna brez besed;
vse, kar rabim, je stisk dlani, objem, pa čeprav kar tako, brez razloga;
vse, kar rabim, so ljudje, ki so mi opora in navdih ...
In vse to imam!
Hvaležna za najbližje,
hvaležna zanje, ki so mi kot sestra ali brat, čeprav nimamo "iste" krvi ...

Ko se zdrava kmečka pamet potuhne ...

Gospodarskih tem se načeloma izogibam. Iz večih razlogov. Med drugim tudi zato, ker v gospodarstvo kot "vzdrževani član", sicer s strani moža in ne države, da ne bo pomote ;), nisem aktivno vključena, pa tudi, ker se zavedam tistega, da "le čevlje sodi naj kopitar" ... A tokrat je ta od Prešerna uporabljena besedna zveza, skorajda moj zaveznik ...

Pred dnevi sem se po spletu naključij znašla med stojali z obešalniki, ki so opora zlicitiranim oblačilom iz po prekmurski reki poimenovane tovarne ...
A sem se, navkljub ugodni kupni priložnosti, čutila žalostno, na trenutke skoraj rahlo mrhovinarsko ...
Mura. Ime, ki je kosu garderobe doprineslo vrednost. Še vedno trdim, da bolj upravičeno kot kljukica na športni majici, ki so jo izdelali tam nekje, v razmerah, ki so na ali pa res že  pod mejo (*) človečnosti ... Itak je absurd tudi plačilo tekstilcev pri nas, ko si, npr. delavka v Muri, če je želela preživeti do naslednjega izplačila, ob koncu meseca ni mogla privoščiti vrhunsko izdelanega artikla, ki so med delavnikom serijsko "leteli skozi njene roke" ...
(Pravzaprav se še vedno živo spomnim kako mi je, kot bodočemu modelarju, zaigralo srce vsakič, ko se mi je ponudila priložnost, da pokukam pod podlogo murinega suknjiča. Ker sem vedno odkrila kaj novega, kako drobno "finto", ki je bodisi olajšala izdelavo ali pa preprosto širila obzorja za primer, ko se na krojilni mizi znajde "trd oreh"; skratka pod tisto podlogo se je, gledano s stališča stroke, prepletala kvaliteta z "designom"...
Verjetno nekaj podobnega občuti mehanik, ko pokuka pod pokrov avtomobila znamke z bmw-jevo značko ...)

A otožnosti se ne morem izogniti ...
Ker preprosto ne morem razumet', da "crkujejo" podjetja , ki so si dobro ime priborila s tradicijo in tistim, da dober glas seže v deveto vas, ali celo čez "lužo"...;
ker preprosto ne morem sprejeti, da se Murphyjev zakon, da se bo "sfižilo" če je le možno , da bo kaj narobe šlo, tolikokrat pokaže za resničnega tudi pri nastavljanju vodilnega kadra v naših podjetjih ... Ni mi jasno kako tolikim izobrazbeno usposobljenim "uspe" zavoziti podjetje v kratkem obdobju, potem pa se, po večini, obnašajo kot da so pa ja bili dobri gospodarji ...

V naših krajih živijo marljivi ljudje. Ravnine imamo, če malo pretiravam, vsi le malo več kot tlorisa hiše ... ;)  No, tako vsaj našo vas včasih vidi kdo, ki ne živi tu. :D
Pa so po večini te, čeprav naklonsko težavne in nič kaj dobičkonosne kmetije, še pokošene. Ali pa mladi gospodarji najdejo druge načine, da jim bregov, katere so njih predniki gnojili s v koših raznošenim gnojem, ne preraste grmovje ...

 Kaj imata skupnega podjetje kot je npr. Mura in naše "kočarije"?
Kot prvo se v obojem skrivajo žulji večih rodov ... ( Moj ded je delaf f Muri, ata dela f Muri, pa jaz bom delaf f Muri... ;) ), le da hribovci, v prvi vrsti gospodarji, v teh "grvinah", navkljub temu, da se ne splača, puščajo delček sebe ... Mogoče bi tudi v tovarnah pomagalo, če bi se na vodilna mesta povzpeli ljudje, ki so v tovarni, pa ne le za papirji, preživeli desetletja ter se izkazali za vestne, predane in predvsem poštene?
Nenazadnje, tudi v tovarni, ki žlahtnost zelenega zlata ujame v grenčino pod čvrsto peno, ni bilo težav dokler ji je bil "oče" mož, ki si je prva leta v njej služil svoj kruh v gumijastih škornjih, ampak je "poguba" začela razpletati mreže , ko ga je nasledil kravatar z aktovko ...

Nisem na mestu, da bi sodila, sploh, ker ne morem biti nepristranska, a slutim bolečino onih, ki so v takih tovarnah pošteno služili kruh, ter so s preprosto kmečko pametjo videli, da se gospodari slabo ... Bo že res, da kar "ta šparov'n skup' sprav', cirov'c pocira".
Še malo in bomo narod hlapcev-na domači zemlji.
Bog nam pomagaj!
Oblast itak ni na strani "raje", ampak, žalostno a resnično, bolj na strani globokih žepov. Najraje lastnih, se ve ...

"Drobne" pozornosti ...

Vrtinec spominjanja me je čisto potegnil vase ... :)
V tistih letih, ko sem se v nedeljo zvečer s potovalko za dobro urico ugnezdila na vlak, se nam o mobilcih, niti tistih prvih čukcih, ni še niti sanjalo. In posebej dragocen dar je bila telefonska kartica z dobroimetjem ... Na nek način je, v dlani potisnjena, šepetala, da bo klic prinesel veselje, kdaj mogoče celo da se klic skoraj pričakuje, če ne že kar spodobi ... ;)
Imela sem jih kar lepo zbirko ... ;)
A pred telefonskimi govorilnicami je bila rada gneča. Zato sem, redno, da sem od tam daleč, kjer sta ostala dom in srce, slišala glas, ki mi je bil drag, zlezla izpod odeje ob uri, ki je bila prezgodnja še za zajtrk ...

Ja, marsikaj bom nekoč, če mi bo dano, lahko pripovedovala vnukom ... :)
Slišati glas, ki ti poboža dušo in pospeši ritem srca ...
Lepo je. In človeku, ki je odraščal v dobi, ko so vaščani leta "sanjali" o skupni telefonski govorilnici, je težko razumet', da je pa danes, priznam, da tudi meni kdaj, včasih težko stisniti ikon'co z zeleno slušalko... Ker je v nas strah, da bo kdo zavzdihnil, zavil z očmi, ker "kaj spet ..."
A eno je gotovo. Klic brez razloga ne obstaja. Najmanj, kar lahko pomeni, če se seveda zdi, da nima pravega smisla, je, da se je nekdo pač spomnil name ... Četudi iz dolgega časa ... ;)

Glas, ki poboža dušo in pospeši ritem srca ...
Ali zgolj tišina na oni strani ...
Oboje je trenutek, ki ne pripada več le enemu, ampak si ga deliva, si ga podarjava dva ... in skupaj se, čeprav sta si dva človeka fizično daleč, misli dveh prepletejo kot metuljček ... V deljenju skrbi ali v radosti ...
In večkrat se na obrazih neopazno slika tisti "make-up", ki privablja poglede, saj kot da vse na obrazu izdaja, da je človeku lastna koža prav ter mu v očeh žarijo tiste "lučke", ki se jih ne da skriti, še manj igrati ...
Ker vsak izmed nas za srečo potrebuje tako malo ...
Ker si lahko polepšamo dan na toliko načinov ...
V dobi tehnologije tudi tako, da preprosto, kjerkoli, v gozdu, avtomobilu, med odmorom ..., v mobilcu izberemo ime in nekomu polepšamo dan ... :)
Ker je lepo čutiti, da si spominjan,
ker je lepo čutiti, da te je nekdo vesel.
Pa čeprav zgolj tvojega glasu ...
Zato, ne bojmo se biti drug drugemu dar ...
Ker to greje, lajša življenje, lepša trenutek in pomaga obleči srajco srečnega človeka ...
Z iskricami v očeh ...
Itak da vsak dan in ne le, ko "en" odklepa korenine ...:) ;)

Ob informativnih dnevih ...

„Koliko državljanov v delovnem razmerju opravlja poklic za katerega se je izobraževalo?“, je  eno izmed vprašanj, ki mi večkrat gre po glavi medtem, ko počnem kaj od tega, kar mi je kot najstnici "smrdelo" ... Življenje se včasih nato zasuče tako, da ravno to postane "prostovoljni muz", in si tako človek ni odrezal le en kos zarečenega kruha, ampak kot da je zagrizel kar v cel hleb ... ;)
Mislim na devetošolce, ki so pred eno izmed prvih bolj pomembnih odločitev v življenju. Verjamem, da mnogim bodočim "fazanom" izbira ni niti približno lahka, saj se jim še ”sanja” ne, kaj bi v življenju sploh radi počeli.

‘Rad počel” pa na žalost ni dovolj. Ne morem, da se z mislimi ne bi prestavila dobrih dvajset let nazaj, ko sem bila sama pred podobnimi dilemami. Imela sem sicer vizijo, sanje, skratka našla sem svojo ”strast”. A časi so se skorajda obrnili na glavo in sanje ”zadušili". Ko se včasih oziram nazaj, razmišljam (ali pa se zgolj tolažim?), če sanje umrejo, da dajo prostor drugim, boljšim?

Danes izkustveno vem, da se zgolj od veselja, ki ga čutim/o ob nekem poklicu, opravilu, ne da živeti, pravzaprav kasneje kot da prvotno veselje in elan celo zamreta, saj si moraš priznat', da Kitajcem ne moreš konkurirat', ker moraš preprosto preživet'...
Hkrati pa verjamem, da si težko uspešen, da mora biti strašna muka hoditi v službo le zaradi mesečnega nakazila, ki si ga krvavo prislužil, pa ob opravljajočem delu ne čutiš veselja ali ga celo sovražiš. Tak čeprav pošteno prislužen kruh je grenak.

Po dvajsetih letih nisem nič bolj pametna in priznam, da me rahlo ”stisne”, ko pomislim na lastne otroke, ki do teh odločitev nimajo več daleč.
Kakšen nasvet jim lahko dam?
Naj skušajo doseči zastavljen cilj?
Zagotovo, a ne za vsako ceno, kajti, ko neka, še tako pomembna stvar dobi nalepko ”za vsako ceno”, je velika nevarnost, da pozabimo najpomembnejše, na tisto, s čimer lahko vsak izmed nas, sicer res z malimi koraki, spreminja svet. To je, da ne postanemo kot avtomatizirani roboti, ampak ostanemo ljudje. Ljudje, topli in prijazni do vseh s katerimi si delimo ta podedovan, a od zanamcev sposojen planet.
Pa če nikakor ne gre? Predvsem naj ne dovolijo, da jim neuresničene sanje zrušijo svet. Včasih se razburkano morje življenja umiri šele, ko se mu prepustimo ...

Verujem, da je Nekdo, ki ima za moje, tvoje, naše življenje popolnejši načrt od mojega. Včasih je treba, vsaj za nekaj časa, opustiti svoje sanje, ker so, kot bi bile (Ž)življenju v napoto.
Nekaj podobnega počnem tudi sama.
Ne vem, ne spomnim se, da bi kdaj sanjala o tem, da bom ”samo” mama. Za marsikoga sem verjetno ”zavožen piflar”, a moje izobraževanje nima konca. Še tako dobra ”metoda” od starejšega do samo par let mlajšega otroka zastara. Popoldne dneva je prepogosto načrtovano skoraj preko znosne norme ...

Vse ”poplača” valuta, ki je ni moč menjati ne v evre, franke, niti dolarje. Neprecenljivo lepo je opazovati ”male čmrlje”, ko osvajajo ”vrhove” v svojem svetu, pa čeprav je to le par korakov do atija, nekaj prevoženih metrov s kolesom brez pomožnih kolesc, pa čeprav je to ”le” poštevanka ali prvi nastop v glasbeni šoli … Posebej ponosna sem, ko zaznam trenutek, ko kateri od njih v sebi ”bojuje boj” med resnico in trenutno vabljivo drobno lažjo, ter izbere tisto, kar je prav, četudi ni najlažje …

Ja, imam svoje sanje … Želim si, da bi otroci zrasli v poštene ljudi. Če se ne bodo bali dela in bodo zmogli poprijeti tudi za kaj, kar bo sicer sodilo pod ”rang” njihove izobrazbe, se jim za ”kruh” ni treba bati.
Prepogosto v življenju iščemo najkrajšo možno pot …
Zgodi se, da na koncu, navkljub odrekanjem in naporom, pričakovanega zadovoljstva ni in ni. Ta past zadiši tudi mladim, ki vidijo samo lepo plačo, neumazane roke, belo haljo.
Upam, da si tega, da bi jih usmerjala zgolj skozi pogled na čim lažje zaslužen denar, ne bom nakopala na vest.
Ljubše mi je, da se otrok izuči za mizarja, če ga to veseli, kot da ima, če malo pretiravam, v žepu težko prigaran doktorski naziv, pa jemlje antidepresiv.
Ljubše mi je, da živi skromno, pošteno in vse življenje počasi obnavlja staro zidanico, kot da razkazuje vilo, ki ni zrasla s poštenimi posli.
Ja, takrat bom v mislih ”diplomirala”…

***prvotno objavljeno na casnik.si ***

Klobčič misli ...

Včasih se mi zgodi, da se mi še v jutru razpreda ista misel, kot sem se ukvarjala z njo preden se je zgodil hip, ki me je prestavil v deželo sna in sanj ...
Hmm, zaljubljenost mi gre po glavi.
Verjetno zato, ker mi v mislih znova in znova odzvanja pred dnevi prebrana knjiga, ki me je spomnila marsičesa, kar kot da je bilo odrinjeno med šaro pozabe ... A tako lepo je zavestno spominjati se ... :)
Ali pa so za to krivi milkini srčki, ki so v teh dneh pred Valentinom po trgovinah tako vsiljivo nastavljeni, da se ob njih skoraj spotakneš, pa čeprav bi se "smukal" le med policami s toaletnim papirjem ali tunino ...
Ali pa so "krive" naše najmlajše rokice, ki namig o svoji postelji preslišijo s tako lahkoto kot če bi jih pošiljal sesat, ter se, sleherno noč, tipaje dokopljejo do mojega vratu in se ga, kdaj že kar pretesno, oklenejo ...

Zaljubljenost. Le kdo je vsaj enkrat v življenju ni okusil ... :), a v svetu odraslih kot da se ji kdaj kasneje, ko jo opazujemo pri drugih, prikrito posmihamo. Včasih gre kdo celo tako daleč, da skoraj privoščljivo doda, da bosta pa golobčka, ki sliš'ta kako trava raste, že pristala na zemlji, na trdih tleh ... Kot da je, z leti, svetu uspelo iz nas iztrgati tisto otroško vero v dobro, kot da bi nas bilo sram v sebi ohranjati otroškost, ki nima nič skupnega s tem, ko je nekdo razvajeno otročji ...
Ker sta to dve, kot noč in dan, različni lastnosti ...
Ker otroškost pomeni ohranjati v sebi radost, pristnost, iskrenost, zaupanje, nepokvarjenost,
ker otroškost pomeni biti zaljubljeno zagledan v življenje kot je drobno dete očarano od bližine očeta in mame,
ker otroškost pomeni tudi preprosto imeti rad in pustiti se ljubiti ... Sočloveku in Bogu.

In tega je svet lačen, po tem človek hrepeni sleherni trenutek.
Trgovci, kot dobri, čeprav prikriti psihologi, si ob vsaki praznini, ki zeva v človeku, manejo roke ... Tudi, ali pa še posebej, pred valentinovim.
A srček za valentinovo, pa vrtnica za 8.marec ... je "navad'n pac", ki drugega prej poniža, kot pa razneži, če je ostalih 364 dni kot slika brez barv, kot cvet brez vonja in kot sladica brez okusa ...
Tisto, kar "šteje", so "malenkosti", ki to niso, ker povedo, da se je nekdo spomnil nate ...
Lepljiv listič in na njem okoren srček.:)
Sms iz dvopičja in zaklepaja. :)
Presenečenja izza hrbta, ko so v dlani, zame, tri pomečkane trobentice ... :)
Podarjeni trenutki, pogledi, objemi ... :)
Skupen smeh.:)
Besede zaupanja, ko življenje boli ...
Rama, ki ujame solze, ko si brez robčka ... ;)
Vse to ni naprodaj, a prižiga iskrice v očeh in daje občutek, da imaš v dlaneh srečo, ki je kot zlati prah. In bolj ga trosiš, več ga je.
In ker spreminja moj dan, spreminja moje življenje, spreminja tudi svet.
Na bolje, čeprav počasi in neopazno.
Ker daje čutiti, da nisem, nisi sam ...
In več preprosto ne obstaja.
Vsaj tu, na zemlji ne.

Božje ime je usmiljenje

Nekaj me je gnalo, da sem knjigo, ki je hkrati izšla v dvainosemdesetih državah sveta, obdržala v rokah, čeprav mi ni dajala tistega občutka, ko knjigo preprosto "začutiš" že, ko jo zgolj naključno odpreš ...Kot bi se je na nek način "bala"; kot bi me bilo strah, da bo preveč "strokovna", preveč teološka  za "navadne" glave... A sem se zmotila.

Božje ime je usmiljenje.
Knjiga je v bistvu zapis intervjuja, ki ga je s papežem Frančiškom opravil znani vatikanist in časnikar Andrea Tornielli.
Papeževi odgovori presenečajo (ali pa tudi ne) s svojo preprostostjo, še bolj pa s toplino, ki veje iz besed, ki so prežete z ljubeznijo in željo, da bi vsi našli pot k izviru usmiljenja, ter nenehnim opogumljanjem, da je Božje usmiljenje brezmejno, da Bog čaka in se ne naveliča, ter da ni najhuje, če človek znova in znova pade, ampak to, da bi po grehu ne vstal ...
Na preprost način poda toliko modrosti...
Med drugim spomni na besede J.P.I., ki je nekoč dejal, da so resni grehi s strani Boga lahko dopuščeni tudi zato, da se učimo ponižnosti, ter v okušanju brezmejnega Božjega usmiljenja do nas samih postajamo bolj razumevajoči do napak naših bližnjih... in smo tako v okušanju usmiljenja laže sočutni do soljudi...
Sočutje namreč razloži kot človeški obraz Usmiljenja, ki je prva Božja lastnost. Pravzaprav gre še dlje, ko pravi, da je Usmiljenje Božje ime...
Pogumno se odzove tudi na vprašanje o razločku med grešnostjo in pokvarjenostjo, ter na poseben način potrka na srce vsem, ki se imajo za "pravične" z opozorilom, da je vsak človek, vključno z njim, potreben Božjega usmiljenja...

foto:nova24tv.si

V neposrednost in iskrenost odgovorov papež prisrčno vpleta še primere iz svojih srečevanj z ljudmi... Tako navede kako se je še kot škof v Buenos Airesu pogovarjal s preko devetdeset let staro ženico, ki je trdila, da Bog odpušča vse. Ko jo je izzval kako je lahko tako prepričana, mu je preprosto odvrnila:"Če bi Bog ne odpuščal, bi sveta ne bilo več."

Še nekaj. Pri knjigi mi je neko posebno spoštovanje zbujala tudi njena zunanja podoba. Njena preprostost in njena res snežna belina. Zdaj čutim, da ji ta bela resnično pristaja.
Iz večih razlogov.
Najprej, kar je tudi osnovni namen svetega leta, da bi vsak izmed nas dovolil, da ga pobelita žarka iz prebodene Božje strani;
pa tudi, ker se iz besed čuti tisto, kar človeku ne more dati zgolj študij teologije, ampak more tako preprosto povedati le zato, ker tako v sebi čuti, verjame in predvsem, ker to živi.
 Ja, res, zopet imamo velikega papeža, ki, po navdihu, najde nove in nove poti. Tudi take, da o usmiljenju, na predstavitvi knjige, ne spregovori niti avtor, niti vatikanski tajnik, ampak komik Benigni, ki pove, da se mu knjiga zdi kot bi se s papežem pogovarjal, pravzaprav kot bi imel papeža v žepu... ;) ;
ter poudari, da je znotraj usmiljenja veselje, ter da bomo na koncu sojeni zgolj in samo po ljubezni...
Bogu hvala.

Eleanor in Park ( mladinski roman)

Knjiga najde bralca na različne načine... Tokrat me je premamil zapis o mladinskem romanu ameriške avtorice Rainbow Rowell, ki sem ga našla na spletu...


"Ko vam pišem o tej knjigi, bi želel, da bi ob tem dobili to, kar sem dobil jaz, ko sem jo bral. Pa ne bo šlo. Ker tako o tej knjigi lahko piše samo nekdo, ki ima čisto, povsem nedolžno srce in je s prav tem srcem zaljubljen do obisti. Zato jo morate prebrati.

Ta knjiga je namreč čista. Kot o "lepoti" govori o stvareh, ki smo jih ljudje že zdavnaj umazali. O ljubezni. O dotikanju. O poljubih. In o grdem svetu, sredi katerega živijo. O svetu, ki hoče zadušiti lepoto, za katero so ustvarjena mlada srca. Sredi njega pa krhka kot metulj živi ljubezen, ki nima razlogov. Samo obstaja. In leti. In kdor jo ujame, ne da bi ji strl krila, ne da bi tedaj zaprl dlan, da bi jo imel samo zase, ta lahko živi od same lepote tega metulja. Od ničesar drugega."

In prav gornje vrstice so me gnale, da nisem knjige odložila po par straneh. Pisana je namreč s precej slengovskimi izrazi in celo s kakšno besedo, ki bi koga pognala v kopalnico, da si "spere usta"... ;) In to zagotovo ni stil, ki si ga prostovoljno izbiram za čtivo...
A knjiga ima nekaj, česar, velikokrat, vrstice in poglavja s skrbno izbranimi besednimi zvezami ne premorejo ... Knjiga je polna realnosti, odstira pogled za zidove domov, plastično slika doživljaje, ki so jih deležni drugačni, naj si bo po narodnosti ali po telesnih značilnostih, ki jih ljudje preprosto dobimo v paketu dnk, knjiga jasno pokaže kako neizprosen in nesramno zloben zna biti vrstniški svet do nekoga, ki je "črna ovca"...
A vse to še ni tisto, kar mi je knjiga dala... Ko se med glavnima junakoma prične prebujati iskrica zaljubljenosti, bralca skoraj posrka vase in prve sramežljive dotike dlani skoraj čuti tudi sam.
In ko potem, ko sta po sili razmer ločena že več kot leto dni,  vsak zase še vedno koprnita po drugem, ter Eleanor skuša pozabiti Parka tudi na ta način, da ne le da ne odpiše na nobeno izmed mnogih njegovih pisem, ampak jih niti ne prebira, se knjiga konča s prihodom razglednice za Parka, ki ima napisani le dve besedi...
Kaj piše? Ne vem. Mogoče pridi pome ali pa vračam se, a ne dvomim, da iz katerihkoli dveh besed že dehti ljubim te, pogrešam te...

Nekdo je zapisal, da ga je knjiga spomnila kako je biti mlad in zaljubljen ...
Ob obrnjeni poslednji strani knjige lahko temu le iz srca prikimam ... :)