Ko se zdrava kmečka pamet potuhne ...

Gospodarskih tem se načeloma izogibam. Iz večih razlogov. Med drugim tudi zato, ker v gospodarstvo kot "vzdrževani član", sicer s strani moža in ne države, da ne bo pomote ;), nisem aktivno vključena, pa tudi, ker se zavedam tistega, da "le čevlje sodi naj kopitar" ... A tokrat je ta od Prešerna uporabljena besedna zveza, skorajda moj zaveznik ...

Pred dnevi sem se po spletu naključij znašla med stojali z obešalniki, ki so opora zlicitiranim oblačilom iz po prekmurski reki poimenovane tovarne ...
A sem se, navkljub ugodni kupni priložnosti, čutila žalostno, na trenutke skoraj rahlo mrhovinarsko ...
Mura. Ime, ki je kosu garderobe doprineslo vrednost. Še vedno trdim, da bolj upravičeno kot kljukica na športni majici, ki so jo izdelali tam nekje, v razmerah, ki so na ali pa res že  pod mejo (*) človečnosti ... Itak je absurd tudi plačilo tekstilcev pri nas, ko si, npr. delavka v Muri, če je želela preživeti do naslednjega izplačila, ob koncu meseca ni mogla privoščiti vrhunsko izdelanega artikla, ki so med delavnikom serijsko "leteli skozi njene roke" ...
(Pravzaprav se še vedno živo spomnim kako mi je, kot bodočemu modelarju, zaigralo srce vsakič, ko se mi je ponudila priložnost, da pokukam pod podlogo murinega suknjiča. Ker sem vedno odkrila kaj novega, kako drobno "finto", ki je bodisi olajšala izdelavo ali pa preprosto širila obzorja za primer, ko se na krojilni mizi znajde "trd oreh"; skratka pod tisto podlogo se je, gledano s stališča stroke, prepletala kvaliteta z "designom"...
Verjetno nekaj podobnega občuti mehanik, ko pokuka pod pokrov avtomobila znamke z bmw-jevo značko ...)

A otožnosti se ne morem izogniti ...
Ker preprosto ne morem razumet', da "crkujejo" podjetja , ki so si dobro ime priborila s tradicijo in tistim, da dober glas seže v deveto vas, ali celo čez "lužo"...;
ker preprosto ne morem sprejeti, da se Murphyjev zakon, da se bo "sfižilo" če je le možno , da bo kaj narobe šlo, tolikokrat pokaže za resničnega tudi pri nastavljanju vodilnega kadra v naših podjetjih ... Ni mi jasno kako tolikim izobrazbeno usposobljenim "uspe" zavoziti podjetje v kratkem obdobju, potem pa se, po večini, obnašajo kot da so pa ja bili dobri gospodarji ...

V naših krajih živijo marljivi ljudje. Ravnine imamo, če malo pretiravam, vsi le malo več kot tlorisa hiše ... ;)  No, tako vsaj našo vas včasih vidi kdo, ki ne živi tu. :D
Pa so po večini te, čeprav naklonsko težavne in nič kaj dobičkonosne kmetije, še pokošene. Ali pa mladi gospodarji najdejo druge načine, da jim bregov, katere so njih predniki gnojili s v koših raznošenim gnojem, ne preraste grmovje ...

 Kaj imata skupnega podjetje kot je npr. Mura in naše "kočarije"?
Kot prvo se v obojem skrivajo žulji večih rodov ... ( Moj ded je delaf f Muri, ata dela f Muri, pa jaz bom delaf f Muri... ;) ), le da hribovci, v prvi vrsti gospodarji, v teh "grvinah", navkljub temu, da se ne splača, puščajo delček sebe ... Mogoče bi tudi v tovarnah pomagalo, če bi se na vodilna mesta povzpeli ljudje, ki so v tovarni, pa ne le za papirji, preživeli desetletja ter se izkazali za vestne, predane in predvsem poštene?
Nenazadnje, tudi v tovarni, ki žlahtnost zelenega zlata ujame v grenčino pod čvrsto peno, ni bilo težav dokler ji je bil "oče" mož, ki si je prva leta v njej služil svoj kruh v gumijastih škornjih, ampak je "poguba" začela razpletati mreže , ko ga je nasledil kravatar z aktovko ...

Nisem na mestu, da bi sodila, sploh, ker ne morem biti nepristranska, a slutim bolečino onih, ki so v takih tovarnah pošteno služili kruh, ter so s preprosto kmečko pametjo videli, da se gospodari slabo ... Bo že res, da kar "ta šparov'n skup' sprav', cirov'c pocira".
Še malo in bomo narod hlapcev-na domači zemlji.
Bog nam pomagaj!
Oblast itak ni na strani "raje", ampak, žalostno a resnično, bolj na strani globokih žepov. Najraje lastnih, se ve ...