Klobčič misli ...

Včasih se mi zgodi, da se mi še v jutru razpreda ista misel, kot sem se ukvarjala z njo preden se je zgodil hip, ki me je prestavil v deželo sna in sanj ...
Hmm, zaljubljenost mi gre po glavi.
Verjetno zato, ker mi v mislih znova in znova odzvanja pred dnevi prebrana knjiga, ki me je spomnila marsičesa, kar kot da je bilo odrinjeno med šaro pozabe ... A tako lepo je zavestno spominjati se ... :)
Ali pa so za to krivi milkini srčki, ki so v teh dneh pred Valentinom po trgovinah tako vsiljivo nastavljeni, da se ob njih skoraj spotakneš, pa čeprav bi se "smukal" le med policami s toaletnim papirjem ali tunino ...
Ali pa so "krive" naše najmlajše rokice, ki namig o svoji postelji preslišijo s tako lahkoto kot če bi jih pošiljal sesat, ter se, sleherno noč, tipaje dokopljejo do mojega vratu in se ga, kdaj že kar pretesno, oklenejo ...

Zaljubljenost. Le kdo je vsaj enkrat v življenju ni okusil ... :), a v svetu odraslih kot da se ji kdaj kasneje, ko jo opazujemo pri drugih, prikrito posmihamo. Včasih gre kdo celo tako daleč, da skoraj privoščljivo doda, da bosta pa golobčka, ki sliš'ta kako trava raste, že pristala na zemlji, na trdih tleh ... Kot da je, z leti, svetu uspelo iz nas iztrgati tisto otroško vero v dobro, kot da bi nas bilo sram v sebi ohranjati otroškost, ki nima nič skupnega s tem, ko je nekdo razvajeno otročji ...
Ker sta to dve, kot noč in dan, različni lastnosti ...
Ker otroškost pomeni ohranjati v sebi radost, pristnost, iskrenost, zaupanje, nepokvarjenost,
ker otroškost pomeni biti zaljubljeno zagledan v življenje kot je drobno dete očarano od bližine očeta in mame,
ker otroškost pomeni tudi preprosto imeti rad in pustiti se ljubiti ... Sočloveku in Bogu.

In tega je svet lačen, po tem človek hrepeni sleherni trenutek.
Trgovci, kot dobri, čeprav prikriti psihologi, si ob vsaki praznini, ki zeva v človeku, manejo roke ... Tudi, ali pa še posebej, pred valentinovim.
A srček za valentinovo, pa vrtnica za 8.marec ... je "navad'n pac", ki drugega prej poniža, kot pa razneži, če je ostalih 364 dni kot slika brez barv, kot cvet brez vonja in kot sladica brez okusa ...
Tisto, kar "šteje", so "malenkosti", ki to niso, ker povedo, da se je nekdo spomnil nate ...
Lepljiv listič in na njem okoren srček.:)
Sms iz dvopičja in zaklepaja. :)
Presenečenja izza hrbta, ko so v dlani, zame, tri pomečkane trobentice ... :)
Podarjeni trenutki, pogledi, objemi ... :)
Skupen smeh.:)
Besede zaupanja, ko življenje boli ...
Rama, ki ujame solze, ko si brez robčka ... ;)
Vse to ni naprodaj, a prižiga iskrice v očeh in daje občutek, da imaš v dlaneh srečo, ki je kot zlati prah. In bolj ga trosiš, več ga je.
In ker spreminja moj dan, spreminja moje življenje, spreminja tudi svet.
Na bolje, čeprav počasi in neopazno.
Ker daje čutiti, da nisem, nisi sam ...
In več preprosto ne obstaja.
Vsaj tu, na zemlji ne.