Ob informativnih dnevih ...

„Koliko državljanov v delovnem razmerju opravlja poklic za katerega se je izobraževalo?“, je  eno izmed vprašanj, ki mi večkrat gre po glavi medtem, ko počnem kaj od tega, kar mi je kot najstnici "smrdelo" ... Življenje se včasih nato zasuče tako, da ravno to postane "prostovoljni muz", in si tako človek ni odrezal le en kos zarečenega kruha, ampak kot da je zagrizel kar v cel hleb ... ;)
Mislim na devetošolce, ki so pred eno izmed prvih bolj pomembnih odločitev v življenju. Verjamem, da mnogim bodočim "fazanom" izbira ni niti približno lahka, saj se jim še ”sanja” ne, kaj bi v življenju sploh radi počeli.

‘Rad počel” pa na žalost ni dovolj. Ne morem, da se z mislimi ne bi prestavila dobrih dvajset let nazaj, ko sem bila sama pred podobnimi dilemami. Imela sem sicer vizijo, sanje, skratka našla sem svojo ”strast”. A časi so se skorajda obrnili na glavo in sanje ”zadušili". Ko se včasih oziram nazaj, razmišljam (ali pa se zgolj tolažim?), če sanje umrejo, da dajo prostor drugim, boljšim?

Danes izkustveno vem, da se zgolj od veselja, ki ga čutim/o ob nekem poklicu, opravilu, ne da živeti, pravzaprav kasneje kot da prvotno veselje in elan celo zamreta, saj si moraš priznat', da Kitajcem ne moreš konkurirat', ker moraš preprosto preživet'...
Hkrati pa verjamem, da si težko uspešen, da mora biti strašna muka hoditi v službo le zaradi mesečnega nakazila, ki si ga krvavo prislužil, pa ob opravljajočem delu ne čutiš veselja ali ga celo sovražiš. Tak čeprav pošteno prislužen kruh je grenak.

Po dvajsetih letih nisem nič bolj pametna in priznam, da me rahlo ”stisne”, ko pomislim na lastne otroke, ki do teh odločitev nimajo več daleč.
Kakšen nasvet jim lahko dam?
Naj skušajo doseči zastavljen cilj?
Zagotovo, a ne za vsako ceno, kajti, ko neka, še tako pomembna stvar dobi nalepko ”za vsako ceno”, je velika nevarnost, da pozabimo najpomembnejše, na tisto, s čimer lahko vsak izmed nas, sicer res z malimi koraki, spreminja svet. To je, da ne postanemo kot avtomatizirani roboti, ampak ostanemo ljudje. Ljudje, topli in prijazni do vseh s katerimi si delimo ta podedovan, a od zanamcev sposojen planet.
Pa če nikakor ne gre? Predvsem naj ne dovolijo, da jim neuresničene sanje zrušijo svet. Včasih se razburkano morje življenja umiri šele, ko se mu prepustimo ...

Verujem, da je Nekdo, ki ima za moje, tvoje, naše življenje popolnejši načrt od mojega. Včasih je treba, vsaj za nekaj časa, opustiti svoje sanje, ker so, kot bi bile (Ž)življenju v napoto.
Nekaj podobnega počnem tudi sama.
Ne vem, ne spomnim se, da bi kdaj sanjala o tem, da bom ”samo” mama. Za marsikoga sem verjetno ”zavožen piflar”, a moje izobraževanje nima konca. Še tako dobra ”metoda” od starejšega do samo par let mlajšega otroka zastara. Popoldne dneva je prepogosto načrtovano skoraj preko znosne norme ...

Vse ”poplača” valuta, ki je ni moč menjati ne v evre, franke, niti dolarje. Neprecenljivo lepo je opazovati ”male čmrlje”, ko osvajajo ”vrhove” v svojem svetu, pa čeprav je to le par korakov do atija, nekaj prevoženih metrov s kolesom brez pomožnih kolesc, pa čeprav je to ”le” poštevanka ali prvi nastop v glasbeni šoli … Posebej ponosna sem, ko zaznam trenutek, ko kateri od njih v sebi ”bojuje boj” med resnico in trenutno vabljivo drobno lažjo, ter izbere tisto, kar je prav, četudi ni najlažje …

Ja, imam svoje sanje … Želim si, da bi otroci zrasli v poštene ljudi. Če se ne bodo bali dela in bodo zmogli poprijeti tudi za kaj, kar bo sicer sodilo pod ”rang” njihove izobrazbe, se jim za ”kruh” ni treba bati.
Prepogosto v življenju iščemo najkrajšo možno pot …
Zgodi se, da na koncu, navkljub odrekanjem in naporom, pričakovanega zadovoljstva ni in ni. Ta past zadiši tudi mladim, ki vidijo samo lepo plačo, neumazane roke, belo haljo.
Upam, da si tega, da bi jih usmerjala zgolj skozi pogled na čim lažje zaslužen denar, ne bom nakopala na vest.
Ljubše mi je, da se otrok izuči za mizarja, če ga to veseli, kot da ima, če malo pretiravam, v žepu težko prigaran doktorski naziv, pa jemlje antidepresiv.
Ljubše mi je, da živi skromno, pošteno in vse življenje počasi obnavlja staro zidanico, kot da razkazuje vilo, ki ni zrasla s poštenimi posli.
Ja, takrat bom v mislih ”diplomirala”…

***prvotno objavljeno na casnik.si ***