Eleanor in Park ( mladinski roman)

Knjiga najde bralca na različne načine... Tokrat me je premamil zapis o mladinskem romanu ameriške avtorice Rainbow Rowell, ki sem ga našla na spletu...


"Ko vam pišem o tej knjigi, bi želel, da bi ob tem dobili to, kar sem dobil jaz, ko sem jo bral. Pa ne bo šlo. Ker tako o tej knjigi lahko piše samo nekdo, ki ima čisto, povsem nedolžno srce in je s prav tem srcem zaljubljen do obisti. Zato jo morate prebrati.

Ta knjiga je namreč čista. Kot o "lepoti" govori o stvareh, ki smo jih ljudje že zdavnaj umazali. O ljubezni. O dotikanju. O poljubih. In o grdem svetu, sredi katerega živijo. O svetu, ki hoče zadušiti lepoto, za katero so ustvarjena mlada srca. Sredi njega pa krhka kot metulj živi ljubezen, ki nima razlogov. Samo obstaja. In leti. In kdor jo ujame, ne da bi ji strl krila, ne da bi tedaj zaprl dlan, da bi jo imel samo zase, ta lahko živi od same lepote tega metulja. Od ničesar drugega."

In prav gornje vrstice so me gnale, da nisem knjige odložila po par straneh. Pisana je namreč s precej slengovskimi izrazi in celo s kakšno besedo, ki bi koga pognala v kopalnico, da si "spere usta"... ;) In to zagotovo ni stil, ki si ga prostovoljno izbiram za čtivo...
A knjiga ima nekaj, česar, velikokrat, vrstice in poglavja s skrbno izbranimi besednimi zvezami ne premorejo ... Knjiga je polna realnosti, odstira pogled za zidove domov, plastično slika doživljaje, ki so jih deležni drugačni, naj si bo po narodnosti ali po telesnih značilnostih, ki jih ljudje preprosto dobimo v paketu dnk, knjiga jasno pokaže kako neizprosen in nesramno zloben zna biti vrstniški svet do nekoga, ki je "črna ovca"...
A vse to še ni tisto, kar mi je knjiga dala... Ko se med glavnima junakoma prične prebujati iskrica zaljubljenosti, bralca skoraj posrka vase in prve sramežljive dotike dlani skoraj čuti tudi sam.
In ko potem, ko sta po sili razmer ločena že več kot leto dni,  vsak zase še vedno koprnita po drugem, ter Eleanor skuša pozabiti Parka tudi na ta način, da ne le da ne odpiše na nobeno izmed mnogih njegovih pisem, ampak jih niti ne prebira, se knjiga konča s prihodom razglednice za Parka, ki ima napisani le dve besedi...
Kaj piše? Ne vem. Mogoče pridi pome ali pa vračam se, a ne dvomim, da iz katerihkoli dveh besed že dehti ljubim te, pogrešam te...

Nekdo je zapisal, da ga je knjiga spomnila kako je biti mlad in zaljubljen ...
Ob obrnjeni poslednji strani knjige lahko temu le iz srca prikimam ... :)