torek, 23. februar 2016

Drobna semena hvaležnosti I.

Kako malo pravzaprav ljudje potrebujemo, da smo srečni ...
Če nismo, to izmuzljivo spremljevalko brezglavo iščemo na najrazličnejših mestih, kjer je na žalost ni ... In roke si manejo trgovec, psiholog, pa kak vedeževalec, čedalje pogosteje še "dealer" ...
Vsemu iskanju navkljub pa človek ostaja v breznu nezadovoljstva, ki kot da se ob vrtenju krog napačne osi, ko se v želji po s(S)vetlobi vedno bolj zazira v lasten popek, navkljub  vsemu trudu, le še poglablja ...

Tako se zalotim, da večkrat opazujem soljudi ...
In vedno znova s spoštovanjem obstanem pred ljudmi, ki bi jih kaj hitro lahko poetikirali z oznako, da so pa "bogi", naj si bo po zdravstveni ali ekonomski plati, a v sebi kot da nosijo skoraj nalezljiv spokoj in veselje do življenja ... Preprosto so zadovoljni s svojim življenjem. Verjetno tudi zato, ker so zadovoljni z malim, saj jim v življenju ni bilo nikoli "z rožicami postlano"  ...
Ja zadovoljni. In hvaležni. Ter pošteni.
Ne glede na pluse pred številkami ali kvadratne metre.
Ne oziraje se na všivno etiketo ali zadnji model.
Ne glede na milijon reči, ki jih po današnjih merilih manjkajo, pa jih itak požreta molj in rja.
Prej ali kasneje. (Če v dobi "stran metanja" ne pristanejo že prej v smeteh.)

Ker je seme zadovoljstva, ki vzklije iz "imeti", kot roža enodnevnica,
ker zadovoljstvo ne more preživeti brez "biti" ...
"Biti" pa nikoli ni naprodaj,
"biti" se uresničuje le ob drugem, le ob še nekom ...


foto:Mani
Če si zadovoljen v sebi in s seboj,
ti razpoloženja ne pokvari vreme,
niti nekdo, ki ima slab dan,
če si v sebi miren, ostajaš tak,
pa četudi vse okrog bega kot zmedene žuželke,
ki iz teme hlepijo k luči,
če se v sebi čutiš sprejetega po drugih,
ti v očeh žari žar,
če se v sebi čutiš ljubljenega, je ni ovire,
ki bi te ustavila ...

Kako malo pravzaprav potrebujemo za srečo ...

Vse, kar rabim, je človek, so ljudje, ob katerih čutim toplino;
vse, kar rabim, je pogled, ki me zazna brez besed;
vse, kar rabim, je stisk dlani, objem, pa čeprav kar tako, brez razloga;
vse, kar rabim, so ljudje, ki so mi opora in navdih ...
In vse to imam!
Hvaležna za najbližje,
hvaležna zanje, ki so mi kot sestra ali brat, čeprav nimamo "iste" krvi ...

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Hvala za dodano misel :)

Utrinek v jutru

Ko se bliža november, ko so celo v cerkvi že na voljo pratike, se zavem, da bo tudi to leto kmalu le še spomin. In še pogosteje se pojavlja ...