"Drobne" pozornosti ...

Vrtinec spominjanja me je čisto potegnil vase ... :)
V tistih letih, ko sem se v nedeljo zvečer s potovalko za dobro urico ugnezdila na vlak, se nam o mobilcih, niti tistih prvih čukcih, ni še niti sanjalo. In posebej dragocen dar je bila telefonska kartica z dobroimetjem ... Na nek način je, v dlani potisnjena, šepetala, da bo klic prinesel veselje, kdaj mogoče celo da se klic skoraj pričakuje, če ne že kar spodobi ... ;)
Imela sem jih kar lepo zbirko ... ;)
A pred telefonskimi govorilnicami je bila rada gneča. Zato sem, redno, da sem od tam daleč, kjer sta ostala dom in srce, slišala glas, ki mi je bil drag, zlezla izpod odeje ob uri, ki je bila prezgodnja še za zajtrk ...

Ja, marsikaj bom nekoč, če mi bo dano, lahko pripovedovala vnukom ... :)
Slišati glas, ki ti poboža dušo in pospeši ritem srca ...
Lepo je. In človeku, ki je odraščal v dobi, ko so vaščani leta "sanjali" o skupni telefonski govorilnici, je težko razumet', da je pa danes, priznam, da tudi meni kdaj, včasih težko stisniti ikon'co z zeleno slušalko... Ker je v nas strah, da bo kdo zavzdihnil, zavil z očmi, ker "kaj spet ..."
A eno je gotovo. Klic brez razloga ne obstaja. Najmanj, kar lahko pomeni, če se seveda zdi, da nima pravega smisla, je, da se je nekdo pač spomnil name ... Četudi iz dolgega časa ... ;)

Glas, ki poboža dušo in pospeši ritem srca ...
Ali zgolj tišina na oni strani ...
Oboje je trenutek, ki ne pripada več le enemu, ampak si ga deliva, si ga podarjava dva ... in skupaj se, čeprav sta si dva človeka fizično daleč, misli dveh prepletejo kot metuljček ... V deljenju skrbi ali v radosti ...
In večkrat se na obrazih neopazno slika tisti "make-up", ki privablja poglede, saj kot da vse na obrazu izdaja, da je človeku lastna koža prav ter mu v očeh žarijo tiste "lučke", ki se jih ne da skriti, še manj igrati ...
Ker vsak izmed nas za srečo potrebuje tako malo ...
Ker si lahko polepšamo dan na toliko načinov ...
V dobi tehnologije tudi tako, da preprosto, kjerkoli, v gozdu, avtomobilu, med odmorom ..., v mobilcu izberemo ime in nekomu polepšamo dan ... :)
Ker je lepo čutiti, da si spominjan,
ker je lepo čutiti, da te je nekdo vesel.
Pa čeprav zgolj tvojega glasu ...
Zato, ne bojmo se biti drug drugemu dar ...
Ker to greje, lajša življenje, lepša trenutek in pomaga obleči srajco srečnega človeka ...
Z iskricami v očeh ...
Itak da vsak dan in ne le, ko "en" odklepa korenine ...:) ;)