Božje ime je usmiljenje

Nekaj me je gnalo, da sem knjigo, ki je hkrati izšla v dvainosemdesetih državah sveta, obdržala v rokah, čeprav mi ni dajala tistega občutka, ko knjigo preprosto "začutiš" že, ko jo zgolj naključno odpreš ...Kot bi se je na nek način "bala"; kot bi me bilo strah, da bo preveč "strokovna", preveč teološka  za "navadne" glave... A sem se zmotila.

Božje ime je usmiljenje.
Knjiga je v bistvu zapis intervjuja, ki ga je s papežem Frančiškom opravil znani vatikanist in časnikar Andrea Tornielli.
Papeževi odgovori presenečajo (ali pa tudi ne) s svojo preprostostjo, še bolj pa s toplino, ki veje iz besed, ki so prežete z ljubeznijo in željo, da bi vsi našli pot k izviru usmiljenja, ter nenehnim opogumljanjem, da je Božje usmiljenje brezmejno, da Bog čaka in se ne naveliča, ter da ni najhuje, če človek znova in znova pade, ampak to, da bi po grehu ne vstal ...
Na preprost način poda toliko modrosti...
Med drugim spomni na besede J.P.I., ki je nekoč dejal, da so resni grehi s strani Boga lahko dopuščeni tudi zato, da se učimo ponižnosti, ter v okušanju brezmejnega Božjega usmiljenja do nas samih postajamo bolj razumevajoči do napak naših bližnjih... in smo tako v okušanju usmiljenja laže sočutni do soljudi...
Sočutje namreč razloži kot človeški obraz Usmiljenja, ki je prva Božja lastnost. Pravzaprav gre še dlje, ko pravi, da je Usmiljenje Božje ime...
Pogumno se odzove tudi na vprašanje o razločku med grešnostjo in pokvarjenostjo, ter na poseben način potrka na srce vsem, ki se imajo za "pravične" z opozorilom, da je vsak človek, vključno z njim, potreben Božjega usmiljenja...

foto:nova24tv.si

V neposrednost in iskrenost odgovorov papež prisrčno vpleta še primere iz svojih srečevanj z ljudmi... Tako navede kako se je še kot škof v Buenos Airesu pogovarjal s preko devetdeset let staro ženico, ki je trdila, da Bog odpušča vse. Ko jo je izzval kako je lahko tako prepričana, mu je preprosto odvrnila:"Če bi Bog ne odpuščal, bi sveta ne bilo več."

Še nekaj. Pri knjigi mi je neko posebno spoštovanje zbujala tudi njena zunanja podoba. Njena preprostost in njena res snežna belina. Zdaj čutim, da ji ta bela resnično pristaja.
Iz večih razlogov.
Najprej, kar je tudi osnovni namen svetega leta, da bi vsak izmed nas dovolil, da ga pobelita žarka iz prebodene Božje strani;
pa tudi, ker se iz besed čuti tisto, kar človeku ne more dati zgolj študij teologije, ampak more tako preprosto povedati le zato, ker tako v sebi čuti, verjame in predvsem, ker to živi.
 Ja, res, zopet imamo velikega papeža, ki, po navdihu, najde nove in nove poti. Tudi take, da o usmiljenju, na predstavitvi knjige, ne spregovori niti avtor, niti vatikanski tajnik, ampak komik Benigni, ki pove, da se mu knjiga zdi kot bi se s papežem pogovarjal, pravzaprav kot bi imel papeža v žepu... ;) ;
ter poudari, da je znotraj usmiljenja veselje, ter da bomo na koncu sojeni zgolj in samo po ljubezni...
Bogu hvala.