V knjigiŠtiri ljubezni, s podnaslovom Eseji o naklonjenosti, prijateljstvu, erosu in agape, se avtor C.S.Lewis, poznan po Zgodbah iz Narnije in Pismih in zdravici izkušenega hudiča, na njemu lasten, iskriv način, loti opredeljevanja omenjenih štirih oblik ljubezni.
A poglavja, naslovljena z imenom ene izmed štirih, ne ostanejo zgolj pri opisu izbranega ''obraza'' ljubezni, saj med njimi najdejo mesta še druge:od ljubezni do narave, živali, do domoljubja, zavezništva, ter ljubosumja, na katerega ni imuna nobena izmed ljubezni. Nazorno nakaže včasih zabrisane meje med njimi, ter njihovo prehajanje iz ene v drugo. Naklonjenost, kot najbolj skromno, a hkrati najbolj razširjeno in tolerantno obliko naravne ljubezni, npr. označi kot ''podlago'' za vzklitje drugih ljubezni, hkrati pa jasno pove, da more tudi prijateljstvo preraščati v naklonjenost, ali eros, ki ga definira za najbolj smrtnega med ljubeznimi, v prijateljstvo ...
Zanimivo je, da prijateljstvu, čeprav za človekov obstoj najmanj nujni obliki ljubezni, saj, biološko gledano, vrsti ni eksistencialno potrebno(Brez erosa ne bi bil nihče spočet, brez naklonjenosti ne vzgojen in vzrejen, lahko pa živimo, se razmnožujemo brez prijateljstva.), nameni najobširnejše poglavje in njegovo ''zapostavljenost'' utemelji tudi s tem, da ljudje, ki si prijateljstva ne morejo zamišljati kot samostojne ljubezni, priznavajo dejstvo, da nikoli niso imeli pravega prijatelja, ampak poznajo zgolj tovarištvo...
Rdeča nit knjige je, da naravne ljubezni niso samozadostne, da je v vseh hlepenje po Božjem agape. In v ljubezni do moža, žene, prijatelja ..., je edina res večna prvina, ki preobraža, navzočnost Njega, ki je Ljubezen...
Skratka, Lewisove knjige se ne končajo s poslednjo piko, ampak se takrat šele zares začnejo, saj v bralcu odzvanjajo in ga sprašujejo:''Kaj pa jaz?''.
Zato knjiga Štiri ljubezni nedvomno spada med knjige, ki bralca vedno znova presenetijo z mislimi, ki se, tudi ob vnovičnem branju, zdijo kot bi bile prebrane prvič ali namenjene njemu nalašč.
Toplo priporočam v branje!
*objavljeno v reviji Božje okolje (2/2016)
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)