Ko se v lastnem trenutku, doživljanju... težko sprejmem...

Ne vem,  a predvidevam, da v drugih glavah ne more bit' bistveno drugače ... A poznam, vsaj menda, le svojo. ;)
Zgodi se, da v relacijah, odnosih nastane komunikacijski šum, če ne že mrk, ko se, čeprav  si skušamo razložit', dopovedat ', razumemo bolj tako kot v Babilonu, ko vsak "goni" svojo ... Itak, da milijon procentno prepričan v svoj prav. ;)
 Za povrh pa hkrati, kot da še ni dovolj, še sebe zaznaš kot nekoga, ki ga ne poznaš, kot tujca; in kot da se"potuhne" še On, ki ponavadi nekako sugestira, da se tehtnica odločitve laže nagne v pravilno izbrano stran.
Taki trenutki, tak dan... znajo biti puščoba, ko gre človek, medtem, ko se počuti, kot da prebija skozi neskončno "trjovje", samemu sebi na živce in na jetra ...
In človeku ne diši ne družba, niti kaj od tega, kar ponavadi osreči brbončice jezika, še najljubše melodije ne zvenijo kot ponavadi ...
Take ure so presneto dolge. Pa še skrbi in scenariji se v glavi množijo hitreje od vinskih mušic, ter se grmadijo v oblak, ki ne prepušča žarkov upanja, veselja, niti zaupanja v drugega ...
Taki dnevi so napor, so kot gosta tema, ko le tipaš..in se vrtiš v krogu ...
In želiš si spanca, ker se želiš zbudit' v drugačen dan. Ne tak črnobel, ampak ovit v barve ...

A hkrati ponos še vztraja. In bi se kar kujal. Upravičeno ... Ker si preslišan, prezrt, celo neljubljen? Vsaj počutiš se tako ...
Malodušje traja, čeprav ga skušaš izgnat'. Tudi tako, da si daš duška pri zamahih z motiko ali sekiro... In te prizemlji, ko se na vrhu dlani pozna sled ostrega roba.
Je ta centimetrska zarezica dovolj, da bo ovoj popustil? Da Sonce posije vate in po tebi doseže še koga ? Da pogreje?

Ja, bom. Spet. Naredila korak.
Naproti. Saj me nič ne stane.
Da bo tudi v meni, danes, pomlad.
Ker ni vredno.
No, vsaj ko se bom, če mi bo dano, čez desetletje ozirala nazaj, ne bo štelo nič.
Ostajajo le trenutki, ko smo skupaj, fizično ali v duhu.
Štejejo le spomini, ko drug drugemu grejemo srce in s pogledom pobožamo dušo, ko si delimo smeh in solze, ostane le kar je vzklilo iz pristnosti in iskrenosti...

In brez koraka, včasih vstran, drugič naproti... ne gre...
V "lasti" imam "krmiljenje" ukazov dveh nog, para rok, in enega vira besed...
Zanje bom dajala odgovor ...
Za vse, kar sem, pa bi bilo bolje, da ne bi.., in za vse kar nisem, pa bi bilo treba ...