Brez pametnega naslova ;)

Pogled mi uhaja skozi okno... in narava mi v misli ponuja nove in nove iztočnice, ter prebuja, vedno znova, nikoli do kraja "prežvečena" vprašanja ...
Še predvčerajšnjim sem s polnimi pljuči vdihovala pomlad, ki je s svojo eksplozijo življenja še pospeševala že tako prenasičene plane v glavah, ter s svojimi obrazi naravnost priganjala, da bi se dotikala prsti, sejala in zadovoljno opazovala prebujanje in rast ... In se hvaležno čudila ...
Nato pa se v trenutku vse obrne in visoko leteči načrti se umaknejo, ko spoznaš, da "spremeniti" ni v tvoji moči, ampak lahko le skušaš rešiti. Kar se da.
Zima in "gospoda" da nič ne "prišenkata", pravijo "sive" glave, ki, v preživetih desetletjih navajenih vseh obrazov narave, ne pomislijo najprej na zarote "velikih" ...

Letni časi in muhasto vreme, ko sile narave, v parih trenutkih, "zradirajo" trud dela rok nekega obdobja, včasih celo življenjskega projekta, podobno kot bi val odnesel peščeni grad;
obdobja, ko se vse šibi od plodov in leta suhih krav ...
Milijon prispodob trenutkov, obdobij, ko se vsak od nas čuti kot svetopisemski Job ...
Pridejo časi, ko se vihravo in trmasto zaganjamo, skušamo kljubovati, se kdaj skrušeno zgrudimo v solzah in se otepamo r(R)esnice z nešteto zakaji ...
Nazadnje pa najdemo mir, ko se, čeprav izmučeni, prepustimo ...
Čeprav "najti mir" pomeni, na trenutke, dihati zgolj na škrge in s(S)vetlobo upanja opazovati le skozi kot "šivankino uho" ... in kdaj, praznih rok, nemo zreti kako se sanje rušijo kot hišica iz kart.
Kdo ve, mogoče delajo prostor drugim, boljšim ... ali pa so delo "dleta" Življenja, da me prekalijo ...
Ne vem. In ni nujno, da mi bo kdaj vse jasno.
Pa se zato ne počutim (in prosim, da mi ta bilka vere ne bo usahnila, če/ko pride trpljenje "velikega petka") kot lutka v rokah Neskončnega režiserja, ampak kot otrok, ki ga, čeprav "zabluzi", čaka naročje in objem. Brez obsojanja, brez očitkov, čeprav vso zapackano in nebogljeno zjamrano ... Da mi nasuje v življenje blagoslov, pa čeprav ga, v tistem trenutku, doživljam bolj kot kazen ...
In prosim, da bi zmogla ponavljati z Jobom ne le, da Bog daje, ampak še bolj, če bi se, s človeškimi očmi, zdelo, da "krivično" jemlje, da prezgodaj "žanje" ...
Zato je molitev, ki jo nekako lepimo AA-jevcem, na mestu tudi pri vseh, ki težko izpuščamo vajeti iz rok, pa čeprav imamo v letih, ko so "kašče" polne, še bolj polna usta "pametnih" besed ...
“O Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti,
 daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim 
in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje!«