....kakor sem jaz vas ljubil....

Ljudem nam je "stil izbire" na prepolnih supermarketniških policah ušel iz trgovskih centrov, ter se pretihotapil, iz generacije v generacijo bolj, tudi v pore odnosov med nami. Nekako verjamemo, da imamo, vsak zase, v svobodi, pravico izbire ... Čeprav zaradi tega kdo, itak da totalno po krivici, lahko plačuje s solzami prepojen "davek" ...
A svoboda ne izključuje odgovornosti, ampak, ob treznem razmisleku, ob čaši "čistega vina", sprejme odločitve, ki imajo, pod črto, čeprav mogoče kdaj za ceno pokopanih sanj, višjo dodano vrednost, katere obresti se odražajo, četudi ni šlo brez solz in trpljenja, z mirom v duši in srečo v prsih ...

"... da se ljubite med seboj..."
Sliši se lepo, romantično, misel bi kar odtavala v svet brez če-jev in prednostno se v glavi pojavijo podobe in spomini trenutkov, ko se je človek sam čutil tako neskončno sprejetega in ljubljenega ... Ko se zdi, da ob nekom preprosto čuti kaj pomeni okušati polnost trenutka, ko niti dati, niti držati dane obljube ni drugo kot čista in sladka radost...
...a Jezus doda: "Kakor sem jaz vas ljubil"...
Uffff! Trd pristanek.
Kot bi se, ob jadranju misli po spominih, ki imajo predokus nebes, kot si jih predstavljamo ljudje, "zaštrikale komande" ... Ker v omamljenosti od opoja ljubezni, ali bolje, njenega rojevanja iz metuljčkov zaljubljenosti, pač ni v planu nič, kar zbode, zaboli in rani ...
Pa pride. Prej ali kasneje, a zagotovo.
In v tistih trenutkih bi kdaj "vrgel puško v koruzo" in kot kujav otrok povedal zgolj, da se ne greš več ... ...in izginil ...
"Kakor sem vas jaz ljubil" vključuje vse, kar smo si ljudje zmožni izmisliti in zadati drug drugemu v najtemnejših trenutkih  ...
Izdajo, prezir, zmerljivke, znoj, solze, križev pot, prebodeno srce ...in smrt.
"Kakor sem jaz vas ljubil" vključuje več, kot ljudje iz lastne moči zmoremo..., ker vse prenese, ker služi, ker pozablja in odpušča, ker umira sebi, da bo dobro drugemu, ker ljubi ...
Za vedno.
In tu prevečkrat pogrnem/o ...
Ker dodajamo nekaj, do česar, vsaj prepričani smo, da imamo pravico ... A s tem, ko na človeško šibkost in slabost, odgovarjamo z maščevanjem morimo, ubijamo njo samo, ljubezen ...
...In pozabljamo, da se še prehitro znajdemo v drugi vlogi, ko nekomu zaradi nas, mene, joče srce ...
Ker, človeško gledano, ni problem živeti ljubezen, dokler nam ljubezen vračajo, dokler življenje ne dopusti trenutkov, ko postane "zapoved"...
A ni razloga za paniko.
Ker četudi bi jaz ali ti "pobrala šila in kopita", On ostaja;
četudi, iz otožnosti, ko ne zaznavam niti trohice hvaležnosti, "pripiram" pip'co dobrote, On ostaja;
četudi se izneverim, On ostaja. In čaka. Ker je zvest in obsedeno zaljubljen v vsakega ustvarjenčka po njegovi sličnosti.
Ej, pa blagor nam...! :)

p.s.; Aja, k današnji mineštri misli sta svoje dodala evangelij, pridiga in pred dnevi prebrana misel, da se v naših življenjih nič ne premakne, ker je naš največji strah strah pred svobodo ... Vsak si misli svoje. ;)