Ko ostajajo sledi, ki človeka zaznamujejo ...

Nemalokrat se mi zgodi, da me srečanje s kom močno zaznamuje ... Najlepše je, ko se drug ob drugem čutimo varne, ko iskrenost izpodrine strah, ko "kaj-i" strahov in vprašajev ne visijo v zraku, ampak se razblinjajo v izrečenem, ko smemo in si upamo biti drug ob drugem resnični, čeprav še kako nepopolni ...
A vedno, še manj v vseh odnosih, to ne gre. In zgodba se tako ne sestavlja le iz slišanega, izrečenega, podeljenega, ampak še kako tudi iz vsega, kar "kričijo" kretnje, kar "govorijo" oči, kar izdaja telo ... Pa čeprav skušajo besede to ovreči. Zgodba se zato večkrat sestavlja podobno kot puzli ...
Ja, včasih mi gre na smeh in mi je pri srcu toplo. Sploh ko oči žarijo. :)
A ko nekoga, čeprav odločnega, mogoče celo ostrega v besedah, začutim kot prestrašeno in ranjeno bitje, mi je težko. Res težko. Ker slutim, da tudi sam ne ve, čeprav, na zunaj, kot da trdno prepričan, če je na razpotju izbral pravo smer. Hkrati pa vem, da nimam pravice, da bi dejanja presojala, še manj sodila. Ker se v podobni kaši znajdeš še prehitro, prej kot bi si mislil ...

In se spet znajdem v razmišljanju,  ki sem ga že tolikokrat pretuhtala... Je drugemu v plus,  mu je laže, ko slutim, okušam, ker kdaj kot da skoraj nosim del bremena? Nimam odgovora, a vedno pridem do tam, ko si rečem, da ne more biti zaman, da se misel ne more izgubiti, da se sočutje ne more razbliniti v nič ...
Vse je stvar odločitve. In prošnja za modrost je še kako na mestu. Močnejšega orodja, kot izročati v Božje dlani, ne poznam. In to, da kak dan kot da prevegetiram, ker se me tako močno dotaknila zgodba koga, ki ga življenje preiskuša z bojem na poljih srca in razuma, spada poleg.
Če ima smisel?
Ne vem. Niti ni pomembno.
Ker ni druge kot da se v lastni (pre)občutljivosti sprejmem. Ker je, če je bil vame položen tak značaj, že tako prav, že za nekaj dobro, ker že mora tako biti.